Očesno narečje je literarna metoda za vizualno upodobitev govornih vzorcev na natisnjeni strani. To dosežemo s spreminjanjem črkovanja besed, tako da se na primer “vaša visokost” lahko črkuje “vaša visost”. Na ta način lahko bralci pridobijo učinek močnega naglasa ali narečja s fonetično izgovorjavo dialoga med branjem. Literarni izraz za tovrstno ustvarjalno napačno črkovanje je »metaplazma«. Izraz »očesno narečje« se nanaša na to, kako se ti govorni vzorci prenašajo v bralčevo oko, namesto v uho, običajno sredstvo za razlago govora.
Več sto let so si leksikografi, učitelji in drugi jezikovni strokovnjaki prizadevali za standardizacijo črkovanja besed v angleščini in drugih jezikih. To je bilo sčasoma doseženo z oblikovanjem slovarjev, slogovnih vodnikov in podobnih referenčnih del. Metaplazma v svojih različnih oblikah igra na te standardizirane črkovanja z ustvarjanjem nestandardnih črkovanj za literarne namene. Te je mogoče uporabiti iz različnih razlogov, na primer za izboljšanje ritma v poeziji ali za ustvarjanje humornega učinka. Očesno narečje je ena najpogostejših aplikacij metaplazme.
Razen standardiziranega črkovanja, različni ljudje uporabljajo jezik na zelo različne načine. Izgovorjava iste besede se lahko razlikuje glede na državo in celo znotraj različnih regij iste države. Za nekatere ljudi je narečje mogoče dodatno določiti z nepoznavanjem pravilne uporabe. Na primer, v zahodnem romanu lahko neizobraženi iskalec reče: »V njih je zlato na hribih!« namesto »v tistih hribih«. Napačno črkovano besedo »tam« je metaplazma; njegova uporaba kot del komične nestandardne fraze je očesno narečje.
Očesno narečje je mogoče uporabiti, da bi bil dialog izmišljenega lika videti bolj pristen in realističen. To pa lahko pomaga pri karakterizaciji, ustvarjanju verodostojnih likov. Lahko se uporablja tudi za ustvarjanje dialogov, ki so barviti in zanimivi za branje. Včasih je njegov namen čisto čudaški, zagotoviti humor ali komično olajšanje. Lahko je tudi učinkovit način za prikaz duševnega stanja lika, kot je uporaba nejasnih besed za prikaz pijanosti.
Romanopisec in pisatelj kratkih zgodb William Faulkner je pogosto uporabljal očesno narečje, da bi posredoval govorne vzorce ameriškega juga. Uporabljajo ga tudi sodobni avtorji; JK Rowling je to tehniko uporabila pri pisanju dialoga za lik Hagrida v seriji Harry Potter. Stripi in stripi so v veliki meri uporabljali številne oblike metaplazme. V stripih Fantastic Four je Stan Lee uporabil očesno narečje, da bi nasprotoval trdemu, uličnemu značaju The Thinga s svojimi bolj intelektualnimi soigralci. Scenaristi in dramaturgi, kot sta David Mamet in brata Coen, včasih pišejo dialoge v očesnem narečju kot pomoč pri karakterizaciji.