Očesna napetost se pogosto imenuje intraokularni tlak. To je pritisk gelu podobnih tekočin, kot sta vodna tekočina in steklovina, na očesne tunike. Tunike so zaščitne plasti okoli očesa in so znane kot beločnica, žilnica in mrežnica. Normalen pritisk teh tekočin na tunike je bistvenega pomena, saj je sila, ki daje obliko očesnim jabolkom. Presežek ali znižan tlak pa lahko povzroči težave, kot sta očesna hipertenzija ali očesna hipotonija.
Steklasto telo je gelu podobna tekočina med lečo in mrežnico, njena glavna funkcija pa je ohranjanje oblike očesa. Med lečo in roženico je vodna tekočina, ki prav tako pomaga vzdrževati očesno napetost in zagotavlja bistvena hranila okoliškim tkivom. Vodna tekočina nenehno priteka v to območje in iz njega v enakih količinah, kar pomaga vzdrževati pravilen tlak. Če tekočine ne morejo pravilno odtekati ali če nastane odvečna tekočina, to pogosto povzroči visok tlak, ki je znan kot očesna hipertenzija.
Očesna hipertenzija je glavni dejavnik tveganja za glavkom, ki lahko sčasoma privede do slepote, če se ne oskrbi pravočasno. Tveganje za razvoj očesne hipertenzije se povečuje s starostjo, vendar je bilo povezano tudi z genetiko, vnetji oči, nekaterimi zdravili in drugimi telesnimi zdravstvenimi težavami. Poleg tega lahko uživanje alkohola in kofeina ter spremembe krvnega tlaka negativno vplivajo tudi na očesno napetost. Vadba, kot so tek, hoja, joga in pilates, skupaj s pravilnim vnosom tekočine, lahko pomaga vzdrževati očesno napetost na zdravi ravni 10-20 milimetrov živega srebra (mmHg).
Če očesna napetost pade pod 5 milimetrov živega srebra, pride do izpuhanega zrkla, znanega kot očesna hipotonija. To stanje se pojavi, če se odteče več tekočine, kot jo telo lahko proizvede. Pojavi se lahko kot posledica poškodbe očesa, dehidracije, nizkega pretoka krvi, vnetja ali regmatogenega odstopanja mrežnice.
Za merjenje očesnega tlaka se uporablja tonometer. Obstaja več vrst, kot sta aplanacijski tonometer in odbojni tonometer. Oba prideta v stik z očesom in zato zahtevata anestetik, ki ga je treba nanesti na oko, preden se lahko izmeri pritisk. Druga vrsta tonometra je analizator očesnega odziva, ki ne pride v stik z očesom, ampak preprosto meri premik roženice, ko se uporabi meglica zraka pod tlakom.