Obvestilo upnikom se pošlje podjetjem in posameznikom, da jih opozori, da je ena od oseb ali podjetij, s katerimi poslujejo, vložila zahtevo za stečaj; obvestilo z enakim naslovom se pošlje tudi tistim, ki poslujejo z nekom, ki je umrl. Namen obvestila je omogočiti upnikom, da poravnajo račune in izterjajo morebitne zapadle zneske. V primeru stečaja vlagatelj v vlogo pri sodišču vključi seznam vseh upnikov in dolžnikov. Vsakemu od teh se pošlje obvestilo. V primeru smrti je izvršilec oporoke dolžan opozoriti zapustnikove upnike in dolžnike, da lahko vložijo dokončne terjatve do zapuščine ali poskrbijo za plačilo zapadlih zneskov.
Ne glede na to, ali gre za stečaj ali smrt, je večina informacij, ki jih vsebuje obvestilo upnikom, enaka, na primer ime in naslov stečajnega prijavitelja ali zapustnika, postopek za vložitev terjatve in roki za to. Naveden je tudi naziv in naslov stranke, ki ji je treba te terjatve poslati, naj bo to stečajni upravitelj ali zapuščinski izvršitelj. Obvestilo upnikom vsebuje tudi ime in naslov stečajnega ali zapuščinskega sodišča. Sporočilo o stečaju upnikom bo vsebovalo tudi podatke o skupščini upnikov.
Ob uvedbi stečaja morajo upniki po prejemu obvestila prenehati z vsemi izterjevalnimi dejavnostmi zoper vlagatelja. Upniki lahko vložijo terjatve do svojih strank, ki vložijo stečaj, vendar morajo biti te terjatve vložene pri istem sodišču, kjer je bil vložen stečaj, ne glede na to, kje se upnik nahaja. Vsaka stečajna vloga običajno povzroči tudi sestanek, na katerem lahko upniki neposredno predstavijo svoje terjatve do dolžnika.
Ko oseba umre, izvršitelj opravi temeljit pregled korespondence in finančnih evidenc, da ugotovi, kateri upniki in dolžniki lahko obstajajo. Primeri skupnih upnikov so lahko komunalna podjetja, izdajatelji kreditnih kartic in drugi trgovci. Poleg tega, da vsakemu takemu podjetju ali posamezniku pošlje obvestilo, izvršitelj praviloma objavi obvestilo upnikom v območnih časopisih.
Objavljeno obvestilo upnikom mora biti objavljeno za določeno število zaporednih časopisnih številk, s točnim številom, določenim z zakonom. Prav tako so zakonsko določene omejitve, koliko časa lahko upnik po smrti uspešno vloži terjatev do zapuščine zapustnika. Izvršitelji so omejeni v obsegu, v katerem lahko razdelijo premoženje in učinke zapuščine s temi istimi zakonskimi omejitvami.
V nekaterih jurisdikcijah ima izvršitelj zapuščine možnost, da upnikom ne pošilja obvestil. Ko je ta možnost na voljo in izbrana, je zakonski rok za vložitev zahtevkov do zapuščine običajno precej dolg, pogosto dve leti ali več. Če se izvršitelj tako odloči, da ne bo pošiljal obvestil upnikom, bo zapustnikova zapuščina zavarovana za to zakonsko določeno obdobje, preden se lahko razdeli upravičencem. Te jurisdikcije običajno poskušajo spodbuditi uporabo obvestil upnikom tako, da dovoljujejo veliko hitrejšo razdelitev zapuščine, ko so poslana obvestila upnikom.
Tako pri stečaju kot pri smrti obstaja možnost, da odgovorni – prijavitelj stečaja ali izvršitelj zapuščine – ne bodo ustrezno obvestili vseh upnikov. Sodišče običajno ugotovi, da se je to zgodilo, ko spregledani upnik vloži terjatev. Na tej točki bo sodišče ugotovilo, ali je do nepošiljanja obvestila prišlo v dobri veri ali iz malomarnosti; ugotovitev malomarnosti lahko pomeni hude kazni.