Kazenski obtoženec je stranka, ki je obtožena kaznivega dejanja v kazenski zadevi. Obtoženca obtoži kazenski tožilec – enakovreden tožniku v civilnih zadevah. Vlogo tožilca opravlja nacionalni, regionalni ali drug vladni subjekt, v katerega pristojnost spada zadeva. Obdolženec bo bodisi dokazano nedolžen ali, če bo spoznan za krivega, grozi zaporna kazen ali denarna denarna kazen. Zaporne kazni pogosto spremljajo poskusne dobe in programi družbenokoristnega dela. Nekatere države in regije obtožence kaznivih dejanj obsojajo tudi na smrtno kazen, če se zdi kazen vredna zločina.
Med obtoženci kaznivih dejanj in civilnimi obtoženci so ključne razlike. V kazenski zadevi obdolženca kaznivega dejanja ne preganja stranka, ki ji je morda storjena krivica, temveč regionalni ali nacionalni vladni subjekt, ki zastopa to stranko. V civilni zadevi pa sta tožnik, ki preganja toženo stranko, in stranka, ki zahteva škodo, eno in isto. Seveda tudi v civilni zadevi obdolženec ni v nevarnosti, da bi prejel kazensko ovadbo.
Obdolženec ima določeno stopnjo pravic, ki se lahko zelo razlikujejo glede na državo, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno. V Združenih državah ameriška ustava zagotavlja pravico do poštenega in hitrega javnega sojenja pred poroto – če možna zaporna kazen presega šest mesecev – ter pravico do odvetnika. Če si toženec ne more privoščiti odvetnika, ga mora zagotoviti vlada. Vse države ne ponujajo pravice do sojenja z poroto, temveč se odločijo, da zadeve rešujejo izključno s sodnikom ali senatom. Rusija je na primer odpravila sojenje s poroto za nekatere kazenske zadeve. Čeprav so porote lahko pomanjkljive, lahko tudi pomagajo preprečiti, da bi pokvarjeni ali napačni sodniki izrekli nepravične kazni.
Zaščita pred dvojno nevarnostjo je še ena edinstvena pravica, ki jo priznavajo številne države; ta praksa ščiti obdolženca kaznivega dejanja pred dvakratnim sojenjem za isto kaznivo dejanje. Številne države spoštujejo tudi pravico obtožencev, da se ne obtožijo. To pomeni, da imajo v policijskem pridržanju pravico do molka. To tudi pomeni, da lahko zavrnejo biti priča na lastnem sojenju. To pogosto ni tako v civilnih sojenjih, v katerih je obtoženec lahko dolžan pričati, tudi če bo to pričanje samoobtoževalno.