Obveza je del glasbe, ki se skladatelju zdi zelo pomemben. Ko se v skladbi pojavi nota »obbligato« ali »obbligato«, to pomeni, da označenega odseka ne smemo izpustiti ali spremeniti, ker je za skladbo ključnega pomena. Nasprotje obveznega ali “obveznega” bi bilo ad libitum, oznaka, ki se uporablja za označevanje, da je zadevni del mogoče spremeniti ali izpustiti, da ustreza potrebam izvajalca ali dirigenta.
Izraz izhaja iz latinskega obligare, kar pomeni “obvezati”. V italijanščini je zapisano kot obbligato in to črkovanje imajo raje številni glasbeniki, vendar je tudi “obligato” sprejemljiv, zlasti med angleško govorečimi glasbeniki in skladateli. Kot nakazuje pomen te besede, se o obveznem delu kompozicije ni mogoče pogajati.
V preteklosti so glasbeniki pogosto prilagajali, spreminjali ali izpuščali dele glasbe, zaradi česar je bil obvezen zapis potreben za skladatelje, ki so želeli določene dele svojih del ohraniti nedotaknjene. Čeprav se ljubiteljem sodobne glasbe to morda zdi čudno, saj se danes klasična glasba pogosto izvaja tako, kot je napisana, je bila ta praksa nekoč precej pogosta. Odvisno od skladbe je lahko izraz tudi trden opomnik, da ni le potrebna glasba, ampak da je treba glasbo izvajati točno tako, kot je napisana, z inštrumentom, za katerega je bila napisana.
Zlasti v baročnih kompozicijah je običajno videti oznake, ki razlikujejo med obligato in basso continuo. Običajno naj bi bil basso continuo nevsiljiv spremljevalec glavne melodije skladbe, ki ga glasbenik pogosto improvizira v izvedbi. Kadar je uporabljen obvezni zapis, to pomeni, da je imel glasbenik specifično vizijo harmonske spremljave in bi želel, da se je glasbeniki držijo.
Ker je nagnjenost k spreminjanju klasične glasbe po želji zbledela, se je v nekaterih krogih premaknil tudi pomen izraza “obligato”. V nekaterih primerih se izraz uporablja v smislu, ki je nasproten od prvotnega pomena, da označi del skladbe, ki je odveč ali manj pomemben. Skladatelj lahko na primer ponudi obvezno alternativo zapletenemu delu v glasbenem delu za glasbenike, ki se ne počutijo kos izvirni skladbi. Ni treba posebej poudarjati, da je to lahko nekoliko zmedeno, nekatere klasične izvajalce in skladatelje pa tudi draži.