Objektivni zaimek je beseda, ki nadomešča samostalnik in služi kot predmet v danem stavku. Ti zaimki se najpogosteje nahajajo za glavnim glagolom stavka, včasih pa jih lahko najdemo tudi na drugih lokacijah. Lahko jih prepoznamo po umestitvi v stavku, vendar jih veliko prepoznamo po edinstvenem črkovanju.
Zaimki so lahko predmet ali predmet stavka ali kažejo lastništvo. Objektivni zaimek je tisti, ki služi kot predmet, bodisi neposreden ali posreden. Z drugimi besedami, objektivni zaimek je tisto, čemur se dogaja glavno dejanje ali glagol stavka ali kaj je od tega koristno. Na primer, v stavku »On ji ga je dal« sta tako »to« kot »ona« objektivna zaimka. »To« služi kot neposredni objekt, »ona« pa kot posredni objekt.
Nekateri zaimki, kot sta »to« ali »to«, ohranijo enako črkovanje, ne glede na to, ali so predmet ali predmet stavka. Po drugi strani pa večina osebnih zaimkov spreminja svoje črkovanje, odvisno od njihove funkcije. Jaz, ona, on, mi in oni so objektivne različice jaz, ona, on, mi in oni. Osebni zaimek “ti” ne spremeni svojega črkovanja. Vprašalni zaimek »kdo« pa postane »kdo«, ko je predmet stavka.
Pogosto lahko postavitev zaimka v stavku nakazuje, ali bi moral biti objektivni zaimek. Na primer, v stavku »Oddal sem to knjigo« je prvoosebni zaimek »jaz« naveden kot subjekt ne samo zaradi črkovanja, temveč tudi zaradi umestitve na začetek stavka. V »Claire mi je dala to knjigo« pa se prvoosebni zaimek »me« nahaja za glavnim glagolom stavka, kar označuje, da gre za predmet.
Vendar umestitev ni vedno pokazatelj. V stavku “Komu to pripada?” objektivni zaimek se uporablja namesto subjektivnega kljub dejstvu, da vprašalni zaimek »kdo« začne stavek. To je posledica predloga “do”. Predlogi so običajno združeni s predmeti in zato z objektivnimi zaimki. Stavek je mogoče preoblikovati tako, da reče “to pripada komu?” V obeh primerih je predmet stavka “ta”, ne “kdo”.
Stavek lahko zapišemo tudi kot: “Komu to pripada?” V tem primeru je “kdo” predmet stavka. Ni več v paru s predlogom, temveč z glavnim glagolom “does”.