Izraz »novinarstvo na čekovni knjižici« opisuje situacije, v katerih novinarji ali novičarske hiše plačujejo za zgodbe z zagotavljanjem finančnega nadomestila ali pomoči, kot so brezplačni leti z zasebnim letalom ali storitve pri vladnih agencijah. Praksa plačevanja novic na različne načine ni nova, čeprav občasno naval odmevnih primerov sproži razpravo o tej praksi; prispevek iz leta 1962 v Timeu je na primer v britanskem tisku obravnaval novinarstvo čekovnih knjižic kot dobro uveljavljeno dejstvo poročanja.
Najpreprostejša oblika novinarstva na čekovni knjižici se pojavi, ko novinar ali časopis neposredno plača ekskluzivo, pri čemer nekdo sprejme finančno nadomestilo v zameno za podelitev ekskluzivnih pravic časopisu za poročanje o zgodbi, ponatis slik in prikaz videa, povezanega z zgodbo. Časopisi plačujejo za ekskluzivne izdelke že skoraj toliko časa, kot so prisotni, in na zelo konkurenčnih novičarskih trgih ni nič nenavadnega, da se zgodi, da zmagajo situacije, v katerih so bili sklenjeni ekskluzivni posli.
Novinarstvo v čekovni knjižici je lahko tudi bolj subtilno, pri čemer novinarji in časopisi plačujejo za dostop do gradiva in ne do določene zgodbe, ali z dokumenti, ki nudijo pomoč, ki je odvisna od ekskluzivnega dostopa. Časopis bi lahko na primer ljudem ponudil izdelke in storitve, do katerih bi sicer imeli težave pri dostopu, ali poskušal s svojimi povezavami potegniti niti, da bi dobil določene usluge. Podobno lahko novinarji počnejo stvari, kot so plačevanje kosila, pokrivanje mostnine in cestnine itd., da bi ljudem nadomestili stroške, ki nastanejo zaradi sodelovanja v zgodbi.
Kritiki novinarstva čekovnih knjižic trdijo, da nakup zgodbe ogroža novinarsko integriteto. Težko je ustvariti pošteno in uravnoteženo poročanje, ko časopis plača zgodbo, pričakovanja plačila pa lahko spremenijo način interakcije ljudi z novinarji. Ljudje, ki so plačani za ekskluzivne storitve, lahko prav tako zadržijo informacije ali spremenijo informacije, da se prikažejo v boljši luči. Nevtralno poročanje je lahko še posebej zahtevno, če odškodnina ni javno objavljena, saj očitno vpliva na zgodbo.
Drugi trdijo, da je novinarstvo na čekovni knjižici ustaljena in naravna praksa, ki je v bližnji prihodnosti verjetno ne bo mogoče odpraviti. Predlagajo, da bi bilo mogoče sprejeti korake, da bi bilo etično manj dvomljivo, na primer določitev omejitev nadomestila za zgodbe, popolno razkritje kakršnih koli nadomestil, ki jih časopisi zagotovijo za zgodbe in dostop, ter razvoj etičnega standarda za ravnanje v situacijah, v katerih so ljudje plačani za svoje zgodbe.