Nominalizacija je uporaba ali tvorba samostalnikov iz besed, ki običajno delujejo kot glagoli, pridevniki ali prislovi. Mnogi glagoli so na primer izraz dejanja. Samo dejanje pa se lahko izrazi tudi kot stvar, dejavnost, samostalnik.
Ležeče besede v zgornjem odstavku sta dva primera nominalizacije. Beseda »delovati« je običajno glagol, na primer v stavku »delujem nedolžno, da bi se izognil kazni«. Ista beseda se uporablja kot samostalnik v: “Dejanje moje matere ne preslepi.” Ko beseda med tema dvema rabama ostane nespremenjena, se v jezikoslovju imenuje pretvorba brez izpeljave. V mnogih jezikih ni nič nenavadnega.
Drugi primer v prvem odstavku je pogostejši in bolj zanimiv za ljudi, ki preučujejo strukturo jezikov. V »Moje dejanje si je zaslužilo grajo« je bil glagol »delovati« pretvorjen v samostalnik z dodatkom pripone. Takšne spremembe imenujemo derivacijska morfologija. Različni jeziki imajo različna slovnična pravila za nominalizacijo. Zelo tipična je uporaba afiksov – pritrditev ali vstavljanje dodatnega zvoka k dani besedi, da se spremeni njen pomen.
Obstaja ena vrsta priponke, imenovana suprafiks, ki je nekoliko neobičajna. Imenuje se tudi samostalnik, izpeljan iz začetnih naglasov, nominalizacija je dosežena izključno z zlogovnim pregibom. Primer je glagol “pro·test′” proti samostalniku, ki poudarja prvi zlog “pro′·test”.
Čeprav ni priponka, je še ena pogosta metoda nominalizacije v mnogih jezikih, da se beseda postavi pred ali za njo s preprostim funkcionalnim delcem. V mandarinskem narečju kitajščine bo ideogramski znak, ki se izgovarja “de”, sledil glagolu ali pridevniku, da bo besedo spremenil v samostalnik. Delec »to«, ki je pred angleškim glagolom, se imenuje infinitiv in je lahko samostalnik, na primer v »Motiti se otrokom oprosti«.
Angleščina, ki je običajno zamenljiva z zgornjim infinitivom, uporablja tudi sedanjiško obliko glagolov, ki se končajo na “-ing”, kot vrsto samostalnika, imenovanega gerund. Primer stavka z uporabo gerundijske fraze je: »Delanje na podlagi strahu ima nepredvidljive posledice«. Gerundi in nedoločniki se imenujejo tudi glagolski samostalniki. V nasprotju s tem deverbalni samostalnik, kot je na primer: »Igranje je nepredvidljiv poklic,« izraža nekaj konkretnega.
Opisni pridevniki so nominalizirani še pogosteje kot glagoli. “Rdeča” je lahko atribut jabolka ali otrokova najljubša barva. »Nedolžen otrok« se zlahka spremeni v »nedolžnost«. Nominalizacija pridevnikov je pogosto tako preprosta kot pritrditev na pripono “-y”, vendar lahko postane tudi nekoliko okorna, na primer v “nepredvidljivosti”. Prislove, ki spreminjajo glagole in se pogosto že končajo s pripono “-ly”, lahko pretvorimo tudi v samostalnik, vendar je to nerodno in precej redko.