Določni ali nedoločni členi so pogosto postavljeni pred samostalniško ali samostalniško besedno zvezo, da označujejo splošen primer tega samostalnika. Mnogi samostalniki pa ne zahtevajo členkov. V angleščini ničelni člen označuje pomanjkanje člena pred samostalniško ali samostalniško besedno zvezo. Neštetni samostalniki, lastna imena in abstrakcije, pa tudi številne lokacije in množine, vsi ne potrebujejo členkov.
V angleščini so samo trije členi: »an«, »a« in »the«. Besedi “an” in “a” označujeta splošni edninski, štetni samostalnik, medtem ko “the” običajno označuje poseben edninski ali množinski štetni samostalnik. Preštevni samostalnik je preprosto samostalnik, ki ima lahko številko. Na primer, lahko je pet dreves, ne pa pet zraka. Beseda “zrak” je neštetni samostalnik, kar pomeni, da je osnovni izraz za splošni ali nematerialni predmet. Neštetni samostalniki in množinski števni samostalniki so nekateri najpogostejši samostalniki, ki nimajo členov.
Na primer, stavek »Potapljač ima zrak« vsebuje samostalnika »zrak« in »potapljač«. Beseda “diver” je štetni samostalnik in se nanaša na določeno osebo, zato ima določni člen “the”; “zrak” je neštetljiv in zato nima nobenega člena. Nasprotno pa stavek »To je drevo« vsebuje edninski štetni samostalnik »drevo« in zato mora imeti člen. Če stavek spremenite v množino, dobimo »to so drevesa« in ničelni člen. Če govornik govori o pomembnem nizu dreves, pa določni člen ostane v množini: »To so drevesa«.
Drugi samostalniki imajo lahko ničelni ali določen člen, odvisno od želje. Na primer, uradni naslovi lahko vsebujejo članek ali pa ne. Reči: »On je izvršni direktor podjetja« in »On je izvršni direktor podjetja« sta obe slovnično pravilni.
Po drugi strani pa nekateri abstraktni samostalniki morda potrebujejo členke, če se uporabljajo v določenem primeru. Na primer, »Ljubezen je nestanovitna« ne zahteva članka, ker je v tem stavku o pojmu ljubezni govor na splošno. Če pa rečemo: »Ljubezen do ženske je nestanovitna«, daje zadevni ljubezni poseben kontekst in zato potrebuje članek.
Nekateri štetljivi samostalniki imajo lahko tudi ničelni člen, če se uporabljajo za funkcijo, s katero so običajno povezani. Na primer, če rečete: »Legla je v posteljo«, je določni člen »the« nepotreben. Reči: »Sedela je na postelji« pa zahteva članek. Podobno, če rečete: »On je v zaporu«, je potreben ničelni člen, toda »Šel sem v zapor na kosilo« zahteva člen, ker zapor običajno ni kraj, kamor ljudje hodijo na obroke. Temu pravilu sledijo le nekateri samostalniki, večina pa še vedno zahteva člen ne glede na njihovo uporabo.