Neželena DNK je DNK, za katero se zdi, da nima nobene vidne funkcije. Vendar pa je izraz “junk” nekoliko zavajajoč, saj so raziskave neželene DNK pokazale, da lahko dejansko igra pomembno vlogo v evolucijski zgodovini in življenju mnogih organizmov. Namesto neželene, je ta DNK morda shranjena iz kritičnega razloga in raziskovalci so začeli raziskovati neželeno DNK z namenom, da bi izvedeli več o njej.
Nekateri ljudje imenujejo neželeno DNK “nekodirajočo DNK”, pri čemer se sklicujejo na dejstvo, da ne kodira beljakovin, ki se izražajo v fenotipu gostiteljskega organizma. Kakor koli že rečete, je odstotek neželene DNK v genomu pogosto precej visok. Pri ljudeh je na primer 95 % genoma sestavljeno iz nekodirajoče DNK. Zdi se, da odpadna DNK pojasnjuje velik del razlik v velikosti genoma med različnimi organizmi, saj imajo nekatere rastline in živali veliko odpadne DNK, druge pa manj.
Neželena DNK lahko vsebuje vse vrste informacij. Na primer, ogromni deli nekodirajoče DNK so tako imenovani “ultrakonservirani”, kar pomeni, da so ostali enaki milijone let. Znanstveniki vedo, da so ti deli ultrakonservirani, ker so identični v številnih organizmih, včasih v primeru bitij, ki so le daljno sorodna. Ko slišite trditve, kot je “genom živali X in človeka je 98 % identičen”, je to posledica ultrakonzervirane DNK.
Z opazovanjem razlik v odpadni DNK med organizmi so raziskovalci lahko izvedeli več o tem, kdaj so se ti organizmi ločili od skupnih prednikov. Dejstvo, da je nekodirajoča DNK ohranjena milijone let, kaže, da ima neko funkcijo, morda v vlogi genske regulacije, popravljanja genov ali evolucije genov. Zdi se, da nekodirajoča DNK deluje tudi kot pufer v genetski kodi, ki lahko igra vlogo pri replikaciji DNK.
Obstaja nekaj dokazov, da so bili nekateri deli v neželeni DNK nekoč aktivni geni, zaradi česar so raziskovalci te odseke imenovali “psevdogeni”. Na neki točki evolucijske zgodovine so ti geni veljali za nepomembne ali so jih nadomestili drugi geni, vendar so tiho ostali v ozadju. Nekodirajoča DNK lahko igra tudi vlogo pri dedovanju bolezni in drugih lastnosti, kar pomeni, da navsezadnje morda ni smeti.