Newtonova zibelka je naprava, ki se uporablja za prikaz ohranjanja zagona in kinetične energije. Sestavljen je iz serije enakih kroglic, običajno pet ali sedem, od katerih je vsaka pritrjena z dvema vrvicama enake dolžine na okvir in se le dotikajo druga drugega. Ta naprava je bila prvič izdelana leta 1967 in je priljubljena namizna igrača. Naprava je tako poimenovana, ker prikazuje zakone fizike, o katerih govori Sir Isaac Newton iz leta 1687, Philosophiæ Naturalis Principia Mathematica. Vendar je bil francoski fizik iz 17. stoletja Abbé Mariotte prvi, ki je pokazal zakon udarca med telesi, ki ureja gibanje Newtonove zibelke.
Za uporabo te naprave se prva kroglica na enem koncu naprave dvigne in spusti. Prenaša energijo skozi srednje kroglice, preden povzroči, da se žoga na skrajnem koncu zavihti navzgor. Ko se žogica spusti, se dejanje ponovi. Srednje kroglice se očitno ne premikajo, medtem ko dve na koncih klopata gor in dol. Podoben učinek lahko opazimo, če dvignemo in spustimo dve ali tri kroglice; enako število žogic na drugem koncu bo zanihalo gor in dol, vse kroglice, ki ostanejo na sredini, pa bodo ostale nepremične.
Newtonova zibelka se popularno uporablja v učilnicah fizike, da pokaže, da se pri trkih ohranjata kinetična energija in zagon. Čeprav je to poenostavljena razlaga, zaradi enotnih kroglic in kablov ter omejenega gibanja v zibelki je to poseben primer, ki ni vedno uporaben v resničnih situacijah, igrača nudi učencem koristen vizualni videz in lahko naredi znanost zabavno.
V izvirni zasnovi Newtonove zibelke, ki jo je tržil igralec Simon Prebble, so bile uporabljene jeklene kroglice na lesenem okvirju. Kasneje je eleganten kromiran okvir postal običajna oblika. Največja Newtonova zibelka na svetu, ki jo je zasnoval Chris Boden, je na ogled v mestu Kalamazoo v Michiganu. Narejen je iz sedmih 15-funtskih (6.8 kg) krogel za kegljanje, obešenih na strop z 20-čevlji (6.1 m) kabli in se redno uporablja za znanstvene demonstracije.