Nebesedna učna motnja ali motnja je učno stanje, pri katerem ima otrok težave pri razumevanju lekcij, ki vključujejo neverbalno komunikacijo, običajno v šolskih okoljih. Nekateri otroci lahko trpijo zaradi pomanjkanja socialnih in motoričnih veščin, zaradi česar se umaknejo od vrstnikov in postanejo sramežljivi. Nebesedna učna motnja je pogosto nediagnosticirana ali napačno diagnosticirana kot motnja pomanjkanja pozornosti (ADD) ali hiperaktivna motnja pomanjkanja pozornosti (ADHD), včasih celo za avtizem, saj lahko te motnje kažejo podobne simptome.
Oseba, ki je identificirala in poimenovala neverbalno učno motnjo kot tako, je bil dr. Byron P. Rourke, nevropsiholog, ki je leta 1985 motnjo opredelil kot »disfunkcijo desne možganske hemisfere«. Ta del možganov je odgovoren za obdelavo “prostorskih, intuitivnih, organizacijskih in ocenjevalnih” informacij, ki veljajo za neverbalne. Drug možen vzrok, na katerega je opozoril dr. Rourke, je okvara bele snovi živčnega sistema, kar ima za posledico slab prenos “sporočil” med desno in levo hemisfero. Ni gotovo, ali so dednost in geni pomembni dejavniki za neverbalno učno motnjo.
V nasprotju s splošnim prepričanjem je otrok, ki trpi zaradi neverbalne učne motnje, pogosto izjemno bister, včasih celo obravnavan kot »nadarjen«, na podlagi testov inteligentnega količnika (IQ). Je tudi zelo artikuliran, zelo dobro se izraža z besednimi sredstvi in je nagnjen k spretnemu branju. Njegove težave pa se pojavijo pri razumevanju matematičnih lekcij, kot so besedne težave in geometrijske oblike. Otrok ima lahko tudi slab občutek za smer in ne razume dobro znanstvenih in abstraktnih konceptov; namesto tega jih razume v dobesednem pomenu. Lahko opazimo tudi pomanjkanje motoričnih in koordinacijskih sposobnosti, na primer pri športu in drugih telesnih dejavnostih, zlasti na levem delu telesa.
Poleg motoričnih in abstraktnih sposobnosti sklepanja ima otrok z neverbalnimi učnimi motnjami ponavadi slabe socialne veščine in se ne znajde dobro v skupinskih dejavnostih. Ne zna obdelati neverbalnih namigov, ki običajno izražajo čustva, kot so nasmeh, nabrana obrva ali zehanje. Posledično bo otrok pogosto težko sklepati in ohranjati prijatelje ter se bo zatekel k temu, da postane umaknjen in sam.
Zdravljenje otroka z neverbalnimi učnimi motnjami zahteva veliko »usposabljanja«, tako za skrbnika kot za otroka. Rutina in predvidljivo okolje bosta otroku pomagala, da se bo sprostil in zagotovila, da lahko dobro opravlja določene dejavnosti. Če pride do sprememb, mora skrbnik otroka pripraviti in se z njim vnaprej pogovoriti. Zapisovanje kakršnih koli opravil, dejavnosti in drugih dogodkov bo otroku pomagalo obdržati in organizirati informacije v jeziku, ki ga razume. Zdravljenje lahko vključuje tudi vedenjske in jezikovne terapije za obravnavo socialnih veščin.