Neustavljiv impulz je dejanje, ki ga nekdo izvede, ne da bi imel možnost nadzora nad tem, ali to dejanje izvaja. V pravnih situacijah se ta izraz pogosto uporablja za obliko obrambe, pri kateri oseba trdi, da ni kriva zaradi nezmožnosti nadzora nad svojimi dejanji. Ta vrsta obrambe ni priznana v vseh jurisdikcijah, čeprav jo številna področja v nekaterih situacijah sprejemajo. Neustavljiv impulz se pogosto preuči v okviru testa, ki se običajno imenuje test »Policist v komolcu«, da se pokaže, ali lahko nekdo nadzoruje dejanja, ki se izvajajo.
Na splošno velja za posebno obliko obrambe zmanjšane zmogljivosti, zato je neustavljiv impulz obramba z izgovorom in ne obramba nedelovanja. Ko nekdo trdi, da je bil pod nadzorom neustavljivega impulza, potem prizna, da je storil dejanje, ki se mu očita kot kaznivo dejanje. Zagovor pa je, da je bilo opravljeno dejanje storjeno nenadzorovano in zato ni v pristojnosti obdolženca. Nekdo, ki napade osebo, ki ji je morda v preteklosti škodovala, vendar ne v samoobrambi, lahko trdi, da zaradi pretekle travme ni mogel nadzorovati svojih dejanj v času napada. .
Obstajajo številne države, v katerih lahko obtoženec uporabi neustavljiv impulz kot obrambo, kot so Anglija in nekatere države v ZDA. Druga področja dovoljujejo, da se nekateri primeri argumentirajo z obrambo neustavljivega impulza, čeprav le pod določenimi pogoji. Ta omejitev pogosto dovoljuje uporabo takšne obrambe, dokler bi povzročila obsodbo z nižjo obtožbo, kot je primer kaznivega dejanja umora, ki se brani z zmanjšano sposobnostjo, ki ima za posledico obsodbo o prekršku.
Na nekaterih področjih lahko uspešna uporaba neustavljive impulzne obrambe povzroči obvezno zdravljenje v psihiatrični ustanovi, ne pa izpustitev ali zapor v popravni ustanovi. Test za ugotavljanje, ali je bil nekdo pod neustavljivim impulzom, se pogosto imenuje test »Policist na komolcu«. Medtem ko se med tem testom lahko zastavljajo različna vprašanja, je v bistvu namen testa ugotoviti, ali bi oseba storila dejanje, če bi ob njej stal policist ali ne. To ne ocenjuje občutka, ali obtoženec razume prav in narobe, ampak ali je obdolženec takrat lahko nadzoroval svoja dejanja.