Neto sedanja vrednost (NPV) se nanaša na sedanjo vrednost pričakovanih denarnih tokov. Uporablja se za primerjavo različnih naložb, pa naj gre za notranje naložbe podjetja, običajno imenovane projekti, ali zunanje naložbe podjetja ali posameznika. Uporablja se čista sedanja vrednost, ker je lahko težko primerjati naložbe, zlasti če obstajajo različne vrednosti naložb ali različni pričakovani dobički, ki jih je treba plačati ob različnih časih. Z uporabo sedanje vrednosti teh ocenjenih naložb in pričakovanih dobičkov je mogoče naložbe enakomerno primerjati in na podlagi tega sprejeti odločitev, katera je najbolj donosna.
Za izračun neto sedanje vrednosti projekta ali naložbe je treba vrednost pričakovanega dobička najprej diskontirati na sedanjo vrednost. Stopnja, s katero se diskontira pričakovani dobiček, se imenuje diskontna stopnja ali mejna stopnja. Običajno se diskontna stopnja izračuna tako, da se določi znesek obresti, ki bi jih lahko vlagatelj zaslužil v uporabljenem časovnem obdobju – običajno eno leto –, če bi vlagal v varnejšo naložbo, kot je na primer dajanje denarja na varčevalni račun.
Za izračun NPV je treba najprej ugotoviti, kakšni bodo pričakovani denarni tokovi v življenjski dobi naložbe, pri čemer začetno naložbo obravnavamo kot negativni denarni tok. Nato je treba diskontno stopnjo določiti tako, da ugotovimo, kakšna bi bila stopnja donosa, če bi bila izbrana varnejša naložba. Diskontna stopnja se nato uporabi za diskontiranje pričakovanih denarnih tokov, kot sledi.
NPV = C0 + [Ct / ((1+r)t)]
C0 je začetni kapitalski vložek
Ct je pričakovani denarni tok v določenem časovnem obdobju (tj. letno)
r je diskontna mera (obresti varne naložbe)
t je časovno obdobje (tj. prvo leto, drugo leto)
Ko uporabljate neto sedanjo vrednost za ocenjevanje dobičkonosnosti projekta ali naložb, je treba običajno spomniti, da ta metoda predpostavlja, da pogoji ostanejo stabilni skozi celotno življenjsko dobo projekta ali naložbe, scenarij, ki se v resnici redko zgodi. Tudi diskontna stopnja temelji na predpostavki, kakšna bi bila varna naložba. Pri določanju diskontne mere se lahko uporabijo različne metode, od uporabe obrestne mere 10-letne obveznice do uporabe modela cen kapitala (CAP-M). Ne glede na uporabljeno metodo je treba izvesti analizo občutljivosti diskontne stopnje, da se ugotovi, koliko se lahko dobičkonosnost razlikuje med projekti ali naložbami glede na drugačen scenarij.
Neto sedanja vrednost je običajno izračunana tangentno na interno stopnjo donosa (IRR) istega projekta ali naložbe. Notranja stopnja donosa se izračuna tako, da se določi diskontna stopnja, pri kateri bi bila neto sedanja vrednost nič. Čeprav bo za vsak scenarij obstajalo več rešitev za notranjo stopnjo donosa, neto sedanja vrednost morda ne bo vedno povezana z notranjo stopnjo donosa, notranja stopnja donosa pa ima pomanjkljivost, da uporablja samo eno vrednost za celotno časovno obdobje, medtem ko neto sedanjo vrednost je mogoče izračunati z uporabo različnih diskontnih stopenj za različna obdobja. Izračun notranje stopnje donosa daje oceno donosnosti projekta ali naložbe nadaljnjo perspektivo.