Neto kotacija je dogovor med prodajalcem stanovanja in posrednikom, ki mu je prodajalec zaupal iskanje kupca. V večini pogodb o kotaciji je posrednik kot provizija upravičen do odstotka prodajne cene. Nasprotno pa posrednik v pogodbi o neto kotaciji vzame kot svojo provizijo razliko med prodajno ceno in neto ceno, o kateri se dogovori prodajalec, če je prodajna cena višja. Ker lahko ta praksa posrednika spravi v položaj, da izkorišča prodajalca, se na mnogih lokacijah šteje za nezakonito.
Postopek prodaje stanovanja je lahko težaven za tiste, ki nimajo izkušenj na nepremičninskem trgu. Posledično prodajalci stanovanj pogosto poiščejo pooblaščenega nepremičninskega posrednika, da bi olajšali prodajo stanovanj. Posredniki imajo izkušnje s prikazovanjem domov potencialnim kupcem, obravnavo vseh predpisov, povezanih s prodajo stanovanj, in pogajanjem o poštenih cenah. Ko prodajalec stanovanj najame posrednika, se običajno podpiše ena od različnih običajnih pogodb o kotaciji med obema strankama, ki določajo provizije, ki jih mora posrednik plačati. Ena od vrst neortodoksnega sporazuma o kotaciji je neto kotacija in prodajalci bi morali biti pozorni na to ureditev.
Kot primer, kako deluje neto kotacija, si predstavljajte, da prodajalec želi, da se njegova hiša proda za nič manj kot 100,000 ameriških dolarjev (USD). To se šteje za neto ceno, posrednik pa soglaša, da bo hišo prodal in vzel za provizijo vse, kar presega neto, kar je doseženo s končno prodajno ceno. Če se hiša proda za 125,000 USD, bi posrednik prejel kot svojo provizijo 25,000 USD, kar je razlika med prodajno ceno in neto ceno.
Takšen sporazum o neto kotaciji lahko povzroči najrazličnejše etične dileme za posrednike, zato številne države v Združenih državah tega ne dovoljujejo. Nekateri posredniki lahko namerno napačno predstavijo vrednost hiše prodajalcem, da bi jih spodbudili, da določijo nizko neto ceno. Če se dom proda po veliko višji od tega zneska, bo posrednik v žep pospravil zajetno vsoto denarja, ki bi upravičeno moral pripadati prodajalcem.
Poleg tega bi posrednik v pogodbi o neto kotaciji lahko spodbudil kupce, da vztrajajo pri višjih prodajnih cenah, da bi dosegli višjo provizijo. Tako nepošten posrednik bi lahko zavrnil zakonite ponudbe za hišo, še posebej, če bi bile te ponudbe preblizu neto ceni in s tem za posrednika niso tako donosne. Prodajalci bi morali biti previdni pri prodaji svojega doma na ta način, tudi če je praksa zakonita tam, kjer živijo.