Nesmiselni zlog je niz črk, ki predstavlja en sam zlog, ki je brez kakršnega koli pomena. Beseda “ena”, čeprav je samo en zlog, ni neumnost, ker je beseda, ki prenaša pomen. Po drugi strani pa je zlog “kuq”, vsaj v angleškem jeziku, nesmiselni zlog, ker ni beseda in nima pomena. Na splošno so nesmiselni zlogi vsaj »podobni besedi«, saj jih je mogoče fonetično izgovoriti. Nesmiselni zlogi se običajno uporabljajo v psiholoških eksperimentih glede govora, razumevanja in spomina, zlasti na področju kognitivne psihologije.
Na splošno je nesmiselni zlog zasnovan tako, da je brez kakršnega koli pomena, vendar je še vedno izgovorljiv. Na splošno so takšni zlogi sestavljeni iz treh črk: soglasnika, ki mu sledi samoglasnik, ki mu sledi drug soglasnik. Takšne kombinacije črk so skoraj v vseh primerih izgovorljive in mnoge takšne kombinacije nimajo pomena. Uporabljajo se tudi podobne konstrukcije, kot je samoglasnik, ki mu sledi soglasnik, ki mu sledi samoglasnik – in celo nekatere konstrukcije s štirimi ali več črkami. Zanimivo je, da kljub dejstvu, da je nesmiselni zlog ustvarjen tako, da v jeziku nima izrecnega pomena, so poskusi v kognitivni psihologiji pokazali, da ljudje pomen povezujejo s številnimi takšnimi zlogi.
Raven pomena, ki jo ljudje pripisujejo nesmiselnim zlogom, je kvantificirana z »vrednostjo asociacije«. Za merjenje asociacijske vrednosti določenega zloga se uporablja vrsta različnih vrst eksperimentov v kognitivni znanosti. Pri eni vrsti testa je preizkušanec preprosto pozvan, naj odgovori z “da” ali “ne” na vprašanje, ali ima nesmiselni zlog pomen ali ne. V drugem primeru ima preizkušanec določen čas, da napiše seznam vseh besed, ki jih poveže z danim nesmiselnim zlogom. V obeh primerih se asociacijska vrednost izračuna na podlagi zbranih rezultatov velikega števila preizkušancev.
Nesmiselne zloge pogosto preučujemo v povezavi s človeškim učenjem in spominom. Učenje in pomnjenje tujih imen je na primer povezano z nesmiselnimi zlogi, saj so tuja imena pogosto sestavljena iz zlogov z nizkimi asociativnimi vrednostmi. Nekatere elemente otroškega učenja je mogoče preučevati tudi z nesmiselnimi zlogi. V “testu wug”, na primer, otroka prosimo, da navede množino nesmiselnega zloga “wug”. Njegova izgovorjava množine, ki bi lahko bila »two wug«, »two wugz«, »two wugses«, »two wug-ez« ali kaj povsem drugega, dokazuje njegovo razumevanje množinskih konstrukcij v angleškem jeziku.