Neresna tožba se nanaša na tožbo, ki je vložena neutemeljeno in ni utemeljena. Takšne tožbe vloži ena zasebna stranka proti drugi. Da bi se tožba po zakonu štela za neresno, na splošno ne sme biti nobene pravne podlage za takšno tožbo.
Nekateri ljudje verjamejo, da se neresna tožba nanaša na vsako neumno tožbo. Nekateri bi na primer lahko trdili, da je primer, v katerem oseba toži McDonald’s zaradi vroče kave, neresen, saj se morda zdi neumno. Na splošno pa neresne tožbe v očeh zakona pomenijo nekaj bolj konkretnega.
Tudi če je tožba neumna, to ne pomeni nujno, da je brez pravne utemeljenosti. Da bi bila tožba v očeh zakona označena kot neresna, ne sme obstajati nobena pravna utemeljitev za vložitev tožbe in morebitno pravo, na katerem bi tožba lahko temeljila. Ni neresno, če bi imel McDonald’s zakonsko dolžnost, da kave ne kuha tako vroče.
Tožba se vloži, ko ena oseba na sodišču vloži dokumente, ki izkazujejo svojo namero tožiti drugo osebo. Oseba, ki vlaga dokumente, je tožnik. Tožena oseba je tožena stranka.
Ko tožnik vloži dokumente, mora navesti dejstva v zvezi s sodnim postopkom. Navesti mora tudi pravne podlage, z drugimi besedami, kateri zakon ali pravno dolžnost trdi, da so dejstva nakazovala, da so bila kršena. Na koncu mora navesti še škodo, ki jo je utrpel. Sodišče s tem ugotovi, ali obstaja morebitno pravno vprašanje in ali je možno, da je bila kršena kakšna dolžnost ali zakon.
Če dejstva nikakor ne morejo pomeniti kršitve pravne dolžnosti ali če ni pravnih razlogov za tožbo, se lahko zahtevek šteje za nesmiselno tožbo. Tožnik lahko vloži nesmiselne tožbe iz različnih razlogov. Tožnik bo morda želel nadlegovati toženca ali pa res verjame, da ima razloge za tožbo.
Če je obtoženec predmet neresne tožbe, lahko toži drugo stranko zaradi odškodnine zlonamernega pregona. Za zmago v takšni zadevi pa bi morala tožena stranka dokazati ne le, da je tožnikova tožba neresna in neutemeljena, temveč tudi, da je tožnik vedel, da je neresna, in jo je vseeno vložil iz zlobnega namena.