Nekončni glagol je vrsta glagola, ki ne more delovati kot predikat stavka, ker ne opisuje dejanja subjekta. Obstajajo tri osnovne vrste teh glagolov, vključno z deležniki, ki so glagoli, ki v stavku delujejo kot pridevnik in se pogosto končajo s pripono “-ing”. Infinitivni glagoli so tudi nekončni in običajno vključujejo pomožni glagol “to”, kot je “teči” ali “iti”. Obstaja tudi vrsta nekončnega glagola, ki se imenuje gerund, ki je glagol v obliki “-ing”, ki deluje kot samostalnik ali kot del samostalniške fraze v stavku.
Nekončni glagoli, imenovani tudi “besedni”, se od končnih glagolov razlikujejo po tem, da nimajo omejitev, ki bi opredelile oblike, ki jih sprejmejo. To ne pomeni, da ni pravil, ki bi urejala njihovo uporabo, ampak da so končni glagoli omejeni z različnimi časi in oblikami, ki jim omogočajo, da delujejo kot predikati v stavku. Osnovni končni glagol je beseda, kot je »tekel« v stavku »Mačka je hitro tekla«, ki deluje kot predikat za subjekt »Mačka«. V nasprotju s tem nekončni glagol pogosto deluje v drugi obliki v stavku, čeprav je lahko del predikatnega glagolskega izraza, ko je v infinitivni obliki.
Eden najpogostejših načinov, kako se lahko pojavi nekončni glagol, je kot deležnik. To je glagol, ki se v stavku dejansko obnaša kot pridevnik in opisuje določen samostalnik ali zaimek. V stavku, kot je »To je moja sprehajalna palica«, je beseda »hodi« nekončni glagol, ki opisuje »palico«. To je glagol v obliki deležnika. Drug primer tega bi bil glagol “leteti” v stavku “Bil sem v svojem letečem stroju.”
Nekončni glagol se lahko nanaša tudi na neskončne oblike glagolov, ki so njihova najosnovnejša oblika v jeziku. V angleščini infinitivno obliko običajno spremlja pomožni glagol “to”, kot je “to go” ali “to run”. Ti glagoli so lahko del predikata v stavku, ko je del glagolske fraze, kot je “moram teči čez ulico”, v kateri je “imati” v končni obliki. V angleščini obstaja običajno pravilo proti “razdeljenemu infinitivu”, v katerem je infinitiv ločen od njegove pomožne besede, kot je stavek “to boldly go”. Številni slovničarji in jezikoslovci se prepirajo o tem vprašanju, čeprav je običajno najbolje, da se izognemo razcepljenemu infinitivu za znanstveno ali strokovno pisanje.
Gerundi so tretja vrsta nekončnih glagolov v angleščini, to so glagoli, ki se obnašajo kot samostalniki in imajo končnico “-ing”. V stavku »Poučevanje je plemenit poklic« beseda »Poučevanje« deluje kot samostalnik in je predmet stavka. Gerundi so lahko subjekti, predmeti in subjekt predložne fraze, podobno kot kateri koli drug samostalnik. Običajno so tudi del gerundijske fraze, ki deluje kot samostalniška besedna zveza, na primer besedna zveza »Tek zjutraj« v stavku »Tek zjutraj je dober za vaše zdravje«.