Nekodirna ribonukleinska kislina (RNA) je vrsta RNA, ki nima aminokislinskih kod za specifične beljakovine. Ta vrsta RNA se razlikuje od sporočilne RNA (mRNA), ki prevaja genske sekvence, izražene na molekulah deoksiribonukleinske kisline (DNK), v beljakovine. Nekodirajoča RNA je prisotna v različnih oblikah in uravnava kromosomsko aktivnost, pomaga pri delitvi kromosomov, preprečuje prevajanje specifičnih proteinov in genov ter odstrani mRNA, kadar ni potrebna.
V preprostih organizmih, kot je Escherichia coli, nekodirajoča RNA uravnava prevajanje mRNA. Večcelični in bolj kompleksni organizmi imajo večjo prevlado, kar lahko kaže na prisotnost kompleksnega signalnega sistema RNA v naprednejših celicah. Vrste nekodirajoče RNA vključujejo ribosomsko RNA (rRNA), ki je del komponent, ki sintetizirajo beljakovine v celicah, znanih kot ribosomi, in prenosno RNA (tRNA), za katero je znano, da prenaša specifične aminokisline na ustrezna ribosomska mesta v celicah.
Te komponente RNA sestavljajo del strukture celice in pomagajo pri procesu prevajanja, ne da bi same naredile transkripcijo. Nekatere vrste nekodirajoče RNA lahko sprožijo tudi začetek procesa transkripcije in imajo neposreden učinek na uravnavanje življenjskega cikla celice. Odgovorni so tudi za vzdrževanje kromosomov in vodenje njihovega ločevanja, drugi pa so sestavni deli bioloških procesov, kot so tisti, ki so odgovorni za transport beljakovin v membrano endoplazemskega retikuluma celice. Druga vrsta bi lahko služila tudi kot nekakšen oder za gradnjo makromolekul.
Nekodirna RNA je sposobna sprejemati ali pošiljati signale, ki uravnavajo genetske in celične procese. Kar 70 % genetskih informacij sesalcev se lahko prepiše na takšno RNA, makromolekule pa bi lahko imele več transkripcij kot tiste, izražene v genomu. Genetski material, ki ne kodira, verjetno ni odgovoren za splošne značilnosti biološkega organizma, vendar lahko mutacije v njihovem kodiranju povzročijo različne bolezni in stanja, kot sta Prader-Willijeva in Angelmanova sindroma. Pojavijo se lahko tudi pomanjkanje rasti, nevrološke okvare, težave z očmi in celo rak.
Z nekodirajočo RNA uravnava tudi sposobnost celice, da se odzove na stres. Ta vrsta RNA in njene različice sestavljajo velik del človeškega genoma. Prav tako se lahko prilagaja različnim funkcijam in okoljskim zahtevam ter lahko igra tudi vlogo pri stalnih bioloških prilagoditvah. V človeškem genomu je več nekodirajočih sekvenc kot kodirajočih, kar pomeni, da nekodirajoča RNA igra pomembno biološko funkcijo na molekularni ravni.