Negativno nosečnost, imenovano tudi zanikanje nosečnosti, se pojavi, ko posameznik poda izjavo, ki je poskus nečesa zanikati, ki pa to dejansko potrjuje. Primer negativne nosečnosti bi se na primer pojavil, če bi posameznik rekel: »Nikoli ne jem pomaranč v postelji«. Dodatek besed »v postelji« nakazuje, da posameznik pomaranče poje še kje drugje, razen v postelji.
Koncept negativne nosečnosti je zelo pomemben v zakonski razlagi. Zakonska razlaga se pojavi, ko sodišča poskušajo razumeti in razlagati besede zakonodajalca, ki je statut izdelal. Ker je zakonodaja po svoji naravi nepopolna in ne more zajeti vsake posamezne situacije, je za razumevanje celotnega pomena zakona vedno potrebna določena stopnja razlage. Kot taka so bila ustvarjena pravila – kot je koncept zanikanja nosečnosti – za pomoč sodiščem pri izvajanju postopka zakonske razlage.
Predpostavimo na primer, da je v statutu navedeno, da je ljudem v parku prepovedano voziti kolesa po levi strani ulice. Ker je v statutu izrecno navedeno, da je vožnja s kolesom prepovedana »na levi strani ulice«, je logično, da je vožnja s kolesom dovoljena na desni strani ulice. Tako bi sodišče razlagalo statut tako, da so imeli posamezniki po zakonu zakonsko pravico, da se s kolesom vozijo po desni strani, čeprav statut nikoli ni izrecno izrekel in tega ne pove.
Koncept negativne nosečnosti je postal pomemben v sodni razlagi naslova VII Zakona o državljanskih pravicah iz leta 1964. Naslov VII pravi, da se “ne uporablja za delodajalca v zvezi z zaposlovanjem tujcev zunaj katere koli države.” Sodnik Marhsall je v svojem nesoglasju predlagal, da dodajanje besed “v zvezi z zaposlovanjem tujcev zunaj katere koli države” pomeni, da se klavzula uporablja samo za zaposlovanje tujcev. Z drugimi besedami, naslov VII bi veljal zunaj Združenih držav – samo ne za tujce. To bi pomenilo, da se naslov VII uporablja za delodajalce zunaj ZDA, ki zaposlujejo državljane ZDA.
Poleg zakonske razlage se lahko pojem negativne nosečnosti pojavi tudi, ko je posameznik zaslišan v sodni zadevi. Na primer, če je priča izjavila: »V torek ga nisem videla, kako je ukradel piškotek«, bi bilo logično vprašanje, ki bi ga morali odvetniki zastaviti, »Ali ste ga videli, da je ukradel piškotek še kdaj razen v torek?« Kadar odgovor, podan v izjavi, zaslišanju ali na mestu za priče, vsebuje nosečo zanikanje, so nadaljnja nadaljnja vprašanja skoraj vedno primerna.