Nedoločni zaimek je govorni člen, ki nadomesti določen samostalnik, ne da bi navedel, kaj je ta samostalnik. Zadevni samostalnik je lahko omenjen nekje drugje v stavku ali nekje drugje v kontekstu pisanja, običajno znotraj odstavka, ki vsebuje. Nedoločni zaimek je lahko množinski ali edninski, vendar ne glede na to, kateri je izbran, je pomembno zagotoviti, da so vsi drugi deli stavka v slovničnem soglasju z zaimkom.
Edninski nedoločni zaimki vključujejo drug, kdorkoli, kdorkoli, vsak, bodisi, nihče in mnoge druge. Ti nedoločni zaimki ne označujejo nujno neposredno predmetov, na katere se sklicujejo. Če na primer rečete: »Eden se je izgubil na poti v mesto« ne pove, kaj se je izgubilo. Vendar je treba namig, na kaj se nanaša nedoločni zaimek, najti nekje drugje v kontekstu pisanja. Glagolska oblika s takšnimi zaimki je ednina.
Nedoločni zaimki v množini vključujejo druge, oboje, veliko, več, nekaj in veliko. Glagolska oblika je v tem primeru množina, čeprav je lahko predmet ednine. V nekaterih primerih je piscem težko ugotoviti razliko, konstrukcija stavka pa bi lahko povzročila zmedo, zato bi morali pisci paziti, da se subjekt in glagol ujemata.
Drug koncept, ki je nekoliko edinstven pri nedoločnem zaimku, je, da lahko deluje tudi kot pridevnik v drugem kontekstu ali stavku. Na primer, pomislite na stavek: “To bomo prihranili za drug dan.” Medtem ko je drugi včasih lahko nedoločen zaimek, v tem posebnem kontekstu deluje kot pridevnik, ker dodatno identificira ali opisuje samostalnik. Če vas prosimo za identifikacijo različnih členov govora, morda ni vedno pravilno domnevati, da beseda vedno predstavlja določeno stvar.
Pri uporabi nedoločnih zaimkov je vredno razmisliti o tem, ali je bolje ali bolj uporabno uporabiti množinsko obliko in ne obliko ednine. Uporaba oblike ednine je včasih lahko nerodna, kot je razvidno iz stavka »Vsak naj preveri svoj papir«. Morda bi bilo lažje in učinkoviteje reči: »Vsi naj preverijo svoje dokumente.«
V nekaterih primerih je morda mogoče, da ima nedoločni zaimek obliko v ednini in množini. Med njimi so vsi, več, večina, kateri koli, nekateri in podobni. Tako kot v drugih situacijah bi moral kontekst pisanja zagotoviti dovolj namiga, da bralca opozori, ali je predmet množina ali ednina.