Neaktivni računi so bančni računi, na katerih že dlje časa ni bila objavljena nobena dejavnost, ki jo ustvari stranka. V večini primerov računi te vrste vsebujejo relativno nizka stanja. Skoraj vsaka vrsta obrestovanega računa bi lahko postala mirujoči račun, vendar večina primerov vključuje varčevalne račune, za katere se zdi, da so jih lastniki zapustili.
Obstaja več razlogov, zakaj lahko račun postane neaktiven. Lastniki se včasih preselijo in pozabijo zapreti račune. Sčasoma pozabijo na račune. V drugih primerih lahko lastnik računa umre in ne pusti informacij o obstoju varčevalnega ali tekočega računa, da bi izvršilce ali upravičence opozoril na potrebo po zaprtju računa in razdelitvi sredstev. Starš lahko otroku odpre varčevalni račun, ki ga kasneje, ko otrok odraste, pozabi. Skoraj vsak primer te vrste situacije z bančnim računom je povezan s tem, da je račun na nek način spregledan ali pozabljen.
V mnogih državah obstajajo zakoni, ki urejajo ravnanje z neaktivnim računom. Pogosto ostanejo sredstva na voljo lastniku ali upravičencu na zahtevo in s predložitvijo dokumentov, ki potrjujejo identiteto osebe, ki je zahtevala. Obstajajo nekatera področja sveta, kjer predpisi bankam dovoljujejo, da v določenih okoliščinah prenehajo obračunavati obresti na mirujoči račun, vendar se v večini primerov obresti z leti še naprej nabirajo.
Bančni predpisi v nekaterih državah, kot so Združene države, omogočajo vrnitev mirujočega računa državi. Veljati morajo določeni pogoji, vključno z dokazilom, da si je banka v razumnih merih prizadevala odkriti lastnika računa. Odvisno od okoliščin lahko država sredstva uporabi na kakršen koli način, ki je dovoljen v skladu z veljavno zakonodajo o Escheat, ali pa sam poskuša ponovno združiti lastnika računa s sredstvi na računu.
Številne države v ZDA delujejo tako, kot je znano kot oddelek za nezahtevano premoženje. Ta delitev je pogosto povezana bodisi z državno blagajno bodisi z oddelkom za državne prihodke. Neaktivni račun lahko finančna institucija prijavi temu oddelku, sredstva pa mu lahko posreduje v oskrbo. Številne države upravljajo zbirke podatkov, ki so dostopne javnosti, kar omogoča vsakomur, da išče dokaze, da imajo sredstva, ki jih trenutno hrani država. Z upoštevanjem postopkov, ki jih je uvedla država, je mogoče uveljavljati ta sredstva. Ob predpostavki, da država šteje terjatev za veljavno, se sredstva izdajo tožniku, premoženje pa se šteje za zahtevano.