Navzkrižni prevajalniki so programi, ki lahko ustvarijo izvedljivo kodo, ki se lahko izvaja na platformi, ki trenutno ni rezidenčna platforma za prevajalnik. Običajno se uporabljajo, ko mora razvijalec uporabiti več platform za obvladovanje računalniških funkcij, na primer pri vgrajenih sistemih, kjer ima vsak vgrajeni računalnik v sistemu manjšo količino virov. Uporaba navzkrižnega prevajalnika omogoča premagovanje tega pomanjkanja virov z ustvarjanjem medsebojno povezanega izvajanja med različnimi komponentami v sistemu.
Eden od primerov, ko se lahko uporabi navzkrižni prevajalnik, je, ko se v sistemu uporabljajo mikrokrmilniki. Na splošno mikrokrmilnik ne vsebuje veliko pomnilnika, zato je, ko se ta program uporablja za ustvarjanje in izvajanje ukazov, manj virov za mikrokrmilnik vezanih na administrativne naloge. To pomeni, da jih je mogoče usmeriti v izvajanje naloge, ki jo je naročil prevajalnik.
Program lahko pomaga ustvariti delovno omrežje med različnimi vrstami strojev ali celo različnimi različicami operacijskega sistema. V tej aplikaciji bi lahko podjetje uporabljalo starejše in novejše različice operacijskega sistema za dostop do skupnega omrežja, tudi če so delovne postaje v pisarni imele širok nabor namiznih računalnikov različnih starosti in zmogljivosti. Z uporabo te vrste programa je mogoče zbrati vse te raznolike elemente v kohezivno gradbeno okolje, ki bo vsaki od postaj omogočilo dostop do bistvenih datotek in podatkov, ki so na skupnem strežniku.
Navzkrižne prevajalnike je mogoče zaslediti vse do prvih dni razvoja sistema Windows® in postopnega upada uporabe DOS-a pri mnogih končnih uporabnikih. Danes ostajajo skupno sredstvo za povečanje učinkovitosti več komponent. Navidezni stroji, kot je Java JVM, lahko končno obvladajo del funkcij, ki so bile nekoč možne le z uporabo te programske opreme.