Vertikalni žimni šiv je eden od kirurških šivov, ki se izvajajo pri velikih in globokih ranah. Še posebej učinkovit je v primerih, ko kože okoli robov ni mogoče zlahka obrniti ali obrniti navzven in se rana ne more pravilno zapreti. Tako preprečuje celjenje ran na obrnjeni in potopljeni način ter da bi zaradi izpostavljenosti pridobili kakršno koli okužbo. Običajna je tudi uporaba te vrste šiva za zapiranje rezov, kjer so kirurško odstranjena velika tkiva ali tumorji, na primer pri biopsijah ali operacijah raka.
Izraz “navpični vzmetni šiv” se bolj verjetno nanaša na rano in ne na sam šiv, saj se pogosto izvaja pri navpičnih ali pokončnih ranah. Tehnika šivanja pa je pravzaprav serija majhnih vodoravnih šivov, izvedenih čez rano. Ta pristop ne samo, da dobro zapre rane, ampak tudi pomaga zmanjšati napetost in preprečuje nadaljnje raztezanje rane.
Postopek izvajanja navpičnega šiva z vzmetnico lahko opišemo kot »daleč-daleč-približno« ali »globoko-globoko-plitko-plitko«. Prvi korak je vstavljanje igle in sukanca v kožo z ene strani rane, običajno približno 15 do ,30 palcev (4 do 8 mm) stran od rane. Naslednji korak je, da iglo in nit prevlečete pod kožo, dokler se ne pojavita na drugi strani in imata enako razdaljo od rane kot začetni »ugriz«. Ta dva daljna in globoka ugriza zagotavljata, da se bodo globlja tkiva pod kožo povezala in se pravilno zacelila.
V nasprotju s tem so bližnji in plitvi ugrizi namenjeni povrhnjici, ki preprečujejo celjenje plasti navznoter. Pri teh ugrizih se igla in nit vstavita s površine kože na isti strani kot prejšnji globok ugriz. Tokrat naj bo razdalja od rane približno 03 do 07 palca (1 do 2 mm) od rane. Igla in nit izstopata na drugi strani, kirurg pa izvede vozel za pritrditev šiva. Pomembno je, da vozel ni niti preohlapen niti pretesen; rana se morda ne bo pravilno zaprla, če je vozel preveč ohlapen, in rana lahko tvori dvignjeno brazgotino, če je vozel pretesen.
Kot navaja Ameriška akademija družinskih zdravnikov (AAFP), je vertikalni šiv z vzmetnico ena najučinkovitejših tehnik šivanja, ki spodbuja odlično everzijo kože, tako za površinske kot globlje plasti kože in tkiva. Pogosto se izvaja na zadnji strani vratu, dlani ali katerem koli delu, ki je konkavno. Ena pomanjkljivost navpičnega vzmetnega šiva pa je velika verjetnost nastanka “železniških” brazgotin ob obeh straneh rane, saj se globoki ugrizi vdirajo v globlje plasti tkiva. Zaradi tega se ta šiv običajno ne izvaja na obrazu.