Navidezni dedič je nekdo, ki ima pravico do dedovanja, dokler nekoga preživi, ob predpostavki, da ni skrajnih olajševalnih okoliščin. Ta izraz se najpogosteje uporablja pri sklicevanju na dedne naslove, ki delujejo v okviru zapletenih sistemov dedovanja. Podoben izraz, »domnevni dedič«, se nanaša na nekoga, ki bi verjetno podedoval v primeru smrti nekoga, vendar bi bil lahko kadar koli razseljen.
Podedovani naslovi se običajno prenašajo po sistemu prvorodnosti. V tem sistemu prvorojenec podeduje vse. Po konvenciji je bila prvorodnost zgodovinsko omejena na moške otroke, kar je pomenilo, da bi bil, če bi imel kralj in kraljica štiri hčere, ki jim sledi en sam sin, na primer, sin navidezni dedič kljub dejstvu, da bi bil mlajši od svojih sester. Več narodov se je odločilo za prehod na sistem absolutne prvovrstnosti, v katerem zakoni o dedovanju ne upoštevajo spola.
Navidezni dedič je oseba, ki ima pravico do lastninske pravice po zakonih o prvorojenosti. V narodu z absolutno prvotnostjo bi bil to prvi otrok para, ki ima ta naslov. Če par ne bi imel otrok, bi lahko imel domnevne dediče v obliki bratov in sester in otrok bratov in sester, pa tudi med sorodniki na daljavo. Te dediče bi lahko uzurpiral navidezni dedič, v nekaterih regijah pa je zakon zahteval celo čakalno dobo, da se ugotovi, ali so vdove noseče ali ne, preden so predale naslove domnevnim dedičem. Če je bila vdova noseča, bi bil njen otrok navidezni dedič, in takšne ženske so včasih delovale kot regentke, da so imele naslov, dokler njihovi otroci niso postali polnoletni.
Navidezni dedič poleg dedovanja naslova deduje tudi zapuščino. Po dogovoru je običajno, da ljudje v življenju sklepajo poravnave, da zagotovijo preskrbo drugih bratov in sester, in ko navidezni dedič podeduje naslov, lahko poravna tudi sorojence in druge sorodnike. Vendar pa se lahko imetnik lastninske pravice in zapuščine odloči, da nekoga razdedini tako, da ne poskrbi za njeno ali njegovo dobro počutje.
Zgodovinsko gledano bi lahko spori glede dedovanja naslovov postali izjemno ostri. Večina današnjih narodov, ki obdržijo dedne nazive in plemstvo, te nazive uporablja predvsem obredno. Zgodovinsko gledano so imeli pripadniki plemstva, zlasti monarh, absolutno moč in posledično je bila konkurenca za dedovanje huda. Ljudje niso bili nad ubijanjem, da bi se postavili v močnejši položaj, da bi podedovali prestol. Biti navidezni dedič bi lahko bilo pravzaprav precej nevarno, saj bi bilo veliko potencialnih domnevnih dedičev močno zainteresirano za odpravo konkurence.