Navadna krastača, znana tudi kot evropska krastača ali znanstveno kot bufo bufo, je bila na slabem glasu že od srednjega veka, ko je bila povezana s čarovništvom. To je verjetno imelo nekaj opraviti s sposobnostjo krastače, da zastrupi večino stvari, ki jo poskušajo pojesti, tako da iz svoje kože izloča gnusno sluz, imenovano bufagin. Seveda je to večino plenilcev hitro naučilo, da se počasi umaknejo od krastač in najdejo kaj drugega za žvečenje, kar je krastačam omogočilo divje razmnoževanje po večini Evrope in delih Afrike. Brez dvoma je to pripeljalo do tega, da so jih dojemali kot običajne.
Navadna krastača je nočno ljubeča zver, ki se med gnezditveno sezono rada zbira na ribniku ob polnih lunah, preostanek časa pa bi bila raje sama. Če jim uspe paziti na ježe ali kače, ki jih njihova strupena, lepljiva koža niti malo ne moti, lahko navadne krastače živijo veličastno staro življenje in dočakajo štiri desetletja. Glede na to, da lahko vsaka samica proizvede približno 4,000 jajčec na nesnost, je to veliko koščkov.
Če lahko za krastačo rečemo, da je lepa, navadna krastača ni to. Njihova bradavičasta koža je na voljo v široki paleti barv od oranžno rjave do bledo zelene. To je posledica njihove biološke sposobnosti mešanja. Obarvanost ima vse opraviti z barvo tal, kjer prebiva določena žaba.
V Veliki Britaniji, Walesu ali na Škotskem je težko priteči na trg v vogalu, ne da bi naletel na navadno krastačo ali jo celo povozil. Pravzaprav je zaradi tako malo plenilcev, toliko jajčec in tako dolgega življenja glavni vzrok smrti te krastače stiskanje pod volanom. Zanimivo je, da se izogibajo severni Irski, pa tudi Islandiji in nekaterim sredozemskim otokom, čeprav zakaj ni jasno.
Ideja te krastače o bifeju vključuje pajke, vrtne polže in ličinke ter žuželke, ki jih proizvajajo. Ker je njihov moto »jej ali bodi pojeden«, večje navadne krastače včasih požrejo mlade kače, ki bi jih lahko pojedle, če bi jim pustile, da zrastejo v odraslo dobo. Tudi miši sodijo na krožnik, kar zadeva krastačo. Na tipičen reptilski način te krastače čutijo potrebo, da se občasno spustijo in požrejo lastno odluščeno kožo.
Tisti, ki živijo v hladnejših območjih, bodo prezimili tako, da se zakopljejo v umazanijo ali se zvijajo pod debelimi koreninami ali globoko vkopanimi kamni. Prav tako so naklonjeni odtočnim cevm in lahko celo prezimijo v ribniškem blatu, čeprav so krastače in ne žabe, večina raje bolj suha okolja. Marec je čas prebujanja in tako kot za večino živih bitij se spomladi njihove misli obrnejo v poželenje, ko se začne gnezditvena sezona.