19 november 1863
Pred štiridesetimi in sedmimi leti so naši očetje na tej celini rodili nov narod, ki je bil zasnovan v svobodi in posvečen stališču, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki.
Zdaj smo vpleteni v veliko državljansko vojno, ki preizkuša, ali lahko ta narod ali kateri koli narod, ki je tako zasnovan in tako predan, zdrži dolgo. Srečajo nas na velikem bojišču te vojne. Prišli smo, da bi del tega posvetili kot zadnje počivališče za tiste, ki so tukaj umrli, da bi narod lahko živel. To lahko storimo po vsej primernosti. Toda v širšem smislu ne moremo posvetiti, ne moremo posvetiti, ne moremo posvetiti te zemlje. Pogumni možje, živi in mrtvi, ki so se borili tukaj, so posvetili veliko nad našo slabo močjo, da dodamo ali zmanjšamo. Svet bo le malo opazil ali dolgo zapomnil, kaj govorimo tukaj, vendar nikoli ne more pozabiti, kaj so tukaj počeli.
Raje za nas žive, tukaj smo predani veliki nalogi, ki je pred nami – da se od teh počaščenih mrtvih povečamo vdanost tistemu cilju, za katerega so se tu dali zadnjo mero predanosti – da tukaj zelo odločujemo, da ti mrtvi ne bodo umrli zaman, da bo ta narod dobil novo rojstvo svobode in to vlado ljudstva s strani ljudstva, kajti ljudje ne bodo izginili z zemlje.