Naslov je izraz za malo piko, ki se uporablja na vrhu določenih črk, kot sta “i” in “j”, tako v tisku kot pri rokopisu. Uporaba te pike sega v latinske rokopise iz 11. stoletja, v katerih so prepisovalci spoznali, da je treba dodati majhno oznako, ki bi te male črke ločila od tistih, ki so neposredno pred ali za njimi. Naslov je znan tudi kot diakritična pika pri študiju tipografije, kar pomeni, da je razlikovalni znak na črki, ki ne spremeni njenega splošnega zvoka ali konotacije v govorjenem angleškem jeziku. Zaradi svoje zelo majhne velikosti je ta pika omenjena tudi v besedni zvezi »jot and tittle«, ki se včasih uporablja za opis vseh podrobnosti določene teme v zadnji minuti.
Vključitev naslova z ročno napisanimi črkami se lahko izvede z različnimi slogi, odvisno od posameznega pisanja. Nekateri ljudje razvijejo navado, da majhno trdno piko nadomestijo odprt krog. Drugi lahko namesto te pike celo uporabljajo simbole, kot so srca, čeprav se ta praksa pogosto obravnava kot nekoliko neprofesionalna ali celo mladoletna.
Uporaba te oznake v tipografiji je dokaj standardna pri pisavah, ne glede na to, ali so stilizirane s končnimi repi, imenovanimi serifi. Mali “i” in “j” imata lahko različico s pikami in brez pik v nekaterih jezikih, razen v angleščini; primera sta turški in irski. Te različice črk imajo običajno različne zvoke in pomene v besedah teh jezikov. Besede, ki imajo različno izgovorjavo, je včasih treba napisati z naglasnimi znaki, kot so pari pik, običajno nad “i”. Vnašanje teh besed v programe za obdelavo besedil lahko včasih predstavlja težave, ker vključitev naglasnega znaka morda ni vedno mogoča pri številnih standardnih pisavah.
Ko je vsak majhen del teme zelo natančno preučen, lahko nekateri ljudje pripomnijo, da se preučuje vsaka »pitka in naslov«. Ta pregovor spominja na majhnost diakritične pike in na dejstvo, da z njo dopolnjuje črko kljub njeni majhni velikosti. Prvi dokumentirani pojav izraza običajno pripišemo biblijskemu odlomku iz Matejeve knjige. Hebrejski pisarji, ki so prvotno prevedli to besedilo, so jot označili kot črto, ki se uporablja za križanje črk, kot je mala črka »t«. Ta vrsta pregovora velja tudi za podobno drugim, kot je “vsak “i” s piko in vsak “t” prečrtaj.