Nargila je vodna cev z enim ali več stebli, ki izvira iz Indije na prelomu v 17. stoletje. Postala je izjemno priljubljena na celotnem Bližnjem vzhodu, kjer jo pogosteje imenujejo šiša ali nargile. Danes je kajenje z eno od teh naprav priljubljeno tudi v Evropi, Severni Ameriki in Južni Afriki, zlasti v barih z nargilom na Bližnjem vzhodu.
Nargilo je izumil zdravnik Hakin Abul Fath, da bi zmanjšal škodljive učinke kajenja tobaka. Sestavljen je iz posode za vodo, ki je pogosto narejena iz stekla, ki je s cevjo ali telesom povezana s posodo na vrhu. Tobak damo v skledo in pokrijemo z gorečim ogljem. Dim se vleče skozi cev, ki vodi iz posode za vodo. Vroč zrak se potegne navzdol skozi tobak, nastali dim pa se filtrira skozi vodo, preden ga kadilec vdihne.
Tobak, ki se običajno kadi v nargili, se razlikuje od tistega, ki se kadi v tradicionalni pipi. Pogosto se sladka z medom, melaso, sadjem in/ali aromatičnimi olji. Obstaja veliko različnih okusov, vključno z mešanimi okusi. Na voljo so tudi v različnih jakostih tobaka. Nekatere mešanice so brez tobaka.
Čeprav pipa izvira iz Indije, kajenje nargil v državi ni bilo vedno zelo razširjeno, saj je bilo do nedavnega omejeno na podeželska območja. Namesto tega je postala tradicija držav v arabskem svetu in okoliških državah. V zadnjih desetih letih so nargile bari postali trendi med mladimi držav po vsem svetu.
Čeprav naj bi bila nargila bolj zdrava kot drugi načini kajenja tobaka, raziskave kažejo, da ni bistveno varnejša. Običajno se kadi 20 do 80 minut, ena študija pa je pokazala, da 45-minutna seja prinese približno 5 do 10 % več ogljikovega dioksida in katrana kot zavojček cigaret. Učinki kajenja nargile in primerjava z drugimi načini uživanja tobaka pa niso dobro znani, zato je potrebnih več študij, preden lahko podamo dokončne trditve.