Narativna psihoterapija je praksa uporabe posameznikovega osebnega življenjskega potovanja, da bi mu pomagala prekiniti negativne vzorce. Ta vrsta terapije temelji na teoriji, da ima vsak osebno zgodbo ali pripoved, ki vsebuje podrobnosti o tem, zakaj je depresiven, družbeno neroden, nenehno jezen ali nesrečen. Številni pripovedni psihoterapevti svetujejo otrokom ali družinam in jih spodbujajo k oblikovanju redkih zgodb. Uporaba te metode pogosto pomaga majhnim otrokom in tistim z malo samozavedanja, da vidijo svoje življenje kot povezano časovno premico, ne pa niz naključnih dogodkov.
Eden od ključev narativne psihoterapije je pomanjkanje mnenja s strani terapevta. Terapevt običajno ne komentira veljavnosti ali pomena pacientove pripovedi. Namesto tega svetovalec pacienta sprašuje in ga spodbuja, da svojo pripoved opremi z vedno več podrobnostmi. To običajno vključuje pomoč bolniku, da se spomni preteklih dogodkov in povezovanje teh dogodkov s čustvi. Te izkušnje se nato povežejo z drugimi dogodki, ki običajno tvorijo vzorec, ki ga bolnik sčasoma lahko začne zaznavati.
Večina pripovednih psihoterapevtskih sej vključuje spodbujanje pacienta, da razvije debelejšo zgodbo. Na primer, če pacient reče, da se mu zdi sladoled dober, se lahko terapevt vpraša, zakaj je sladoled dober. Posebne poizvedbe lahko vključujejo pozivanje pacienta, naj opiše teksturo, sladkost in temperaturo sladoleda. Terapevt lahko celo poskuša določiti bolnikovo najljubšo vrsto sladoleda, nato pa ga vpraša, zakaj meni, da je ta okus najboljši. Vse to poteka brez presoje ali mnenja s strani terapevta.
Na splošno se pripovedna psihoterapija osredotoča na vprašanje, zakaj je pacient sploh iskal terapijo. Odgovor je lahko, da je bolnik vedno utrujen in depresiven. Na tej točki lahko terapevt spodbudi pacienta, naj pove pripoved svojega življenja, začenši od sedanjosti in dela nazaj. Pripovedna psihoterapija je pogosto odvisna od iskanja bleščečega trenutka v pacientovi zgodbi. To se nanaša na pomnilnik, v katerem trenutna težava ne obstaja. V tem primeru bi spomin vključeval bolnika, da je srečen in zadovoljen, ne pa depresiven.
Ko je bleščeči trenutek realiziran, lahko terapevt začne ugotavljati, kaj je povzročilo, da je pacient razvil svoje trenutne težave. V idealnem primeru se ta dogodek zgodi tik preden problem postane prevladujoč v življenju osebe. Od tu lahko terapevt poskuša pacientu pomagati, da se spomni, da trenutne težave niso bile vedno prisotne. V tem trenutku se lahko pacientu pokaže tudi razlog za trenutne težave. Po tem spoznanju lahko pacient in terapevt sodelujeta, da pomagata pacientovi prihodnji pripovedi, da se bo odvijala bolj prijetno.