Nanosateliti, imenovani tudi “nanosati”, so relativno nov izraz, ki se uporablja za opis umetnih satelitov z maso med 1 in 10 kg (2.2–22 lb). Večje satelite pogosto imenujemo mikrosateliti, manjši sateliti pa pikosateliti. Zdi se, da je izraz “nanosatelit” uvedla NASA nekje okoli leta 2004. Še vedno je v postopku sprejemanja, saj se številni sateliti te velikosti preprosto imenujejo “mali sateliti”.
Ideja o nanosatelitu nima nobene zveze z nanotehnologijo, izrazom, ki se nanaša na natančno inženirstvo materialov na atomski in molekularni lestvici. Z vidika nanomerja je 5-kilogramski satelit videti kot Mt. Everest. Nanosateliti so privlačni, ker so zaradi svoje majhnosti cenovno dostopni in odpirajo možnost za roj satelitov. Lahko se vrnejo pri večjih izstrelitvah in se izognejo potrebi po namenskem lansiranju. Z vojaškega vidika je lahko nanosatelit uporaben za odvečnost, ki bi jo lahko ponudil. Njegova majhna velikost mu lahko pomaga tudi pri izogibanju odkrivanju.
Eno najzgodnejših uporab izraza “nanosatelit” je NASA v zvezi z njihovimi sateliti miniaturne avtonomne ekstravehikularne robotske kamere (Mini AERCam) velikosti odbojke, ki tehtajo približno deset kilogramov. Namen tega nanosatelita, ki je še vedno v testiranju, je izstreliti iz večjega matičnega plovila in uporabiti za pregled zunanjosti večjega vozila brez potrebe po tveganem sprehodu po vesolju. Vrednost takšnih varnostnih sistemov je zelo očitna, saj se je vesoljski šatl Columbia med ponovnim vstopom februarja 2003 razbil, kar je povzročilo smrt vseh sedmih članov posadke. Tej nesreči bi se lahko izognili, če bi toplotni ščit shuttlea natančneje pregledali pred ponovnim vstopom.
Ker ključne elektronske komponente, kot so kamere, postajajo vse bolj miniaturizirane, postanejo možni nanosateliti. Danes je raziskav na področju nanosatelitov omejeno, saj se večina vesoljskih podjetij in univerz osredotoča na večje satelite, vendar obstajajo znaki, da mnogi prepoznavajo potencial nanosatelitov in na njih izvajajo inovativne raziskave.