Ogljikove nanocevke so drobne cilindrične ogljikove cevi, katerih struktura je podobna majhni dolžini grafita (monomolekularna ogljikova plast), ki se vodoravno zvije na sebi in brezhibno zatesni. Nanocevke so po svojih množinskih lastnostih veliko močnejše kot grafit, so lahko 100-krat močnejše od jekla in desetkrat lažje. Kemične vezi med atomi v nanocevki so podobne vezi v grafitu, ki so v naravi najmočnejše. Imajo vrsto zanimivih lastnosti – odlične prenašalce elektronov, učinkovite prevodnike toplote ter izjemno trdnost in fleksibilnost.
Ena izmed mnogih možnih aplikacij za nanocevke, ki se raziskujejo, je možnost antene za nanocevke. Antena je predmet, ki lahko ujame elektromagnetne valove in jih pretvori v električne signale ali obratno. Antena je najpomembnejši del katere koli brezžične naprave za prenos ali sprejem – brez nje ne more delovati.
Napredek pri razvoju anten lahko vidimo, če pogledamo približno velikost najmanjšega radia. Leta 1931, blizu zore radijske dobe, so ljudje uporabljali radijske postaje z vakuumsko cevjo. Te se prilegajo na mizo ali mizo. Leta 1954 so ljudje začeli uporabljati tranzistorske radijske sprejemnike, ki so jih lahko držali na dlani. Dolga desetletja je bilo to približno tako majhno kot radijski sprejemniki. Leta 2002 se je zgodil eksperimentalni korak naprej z izdelavo radijskih sprejemnih senzorjev “pametnega prahu”. Te so bile široke nekaj milimetrov. Potem, zadnji korak, leta 2007, so raziskovalci Berkeleyja razvili anteno in radio ogljikovih nanocevk, le mikrometer dolgo in nekaj deset nanometrov široko.
Odkar so ogljikovim nanocevkam prvič namenili veliko pozornosti v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja, so znanstveniki delali izračune, kako bi jih lahko uporabili za anteno za nanocevke. Ti izračuni so postali resničnost v zgodnjih 2000-ih, ko so znanstveniki izdelali nanocevne antene ali nize nanocevk, ki bi lahko služile kot nanocevna antena za svetlobo, mikrovalovne pečice in radio. S spreminjanjem dimenzij nanocevk ali nizov nanocevk lahko raziskovalci izdelajo antene, ki sprejemajo ali prenašajo najrazličnejše elektromagnetne signale.
Čeprav ogljikove nanocevke še niso bile uvedene kot aktivni elementi v nobeni elektronski napravi, bi lahko antene nanocevk v bližnji prihodnosti našle pot v mobilnih telefonih in radiih. Njihova izjemno majhna velikost pomaga pri procesu miniaturizacije, njihova lastna moč pa jih naredi odporne na poškodbe zaradi udarcev. Dolgoročno bi lahko bile antene nanocevk koristne za dajanje signalov porazdeljenim nanobotom, morda celo medicinskim nanobotom, ki potujejo po človeškem telesu.