Namerno prizemljitev je kršitev pravil v ameriškem nogometu, ki se v določenih okoliščinah razglasi, ko quarterback namerno vrže nepopolno podajo. Posebne okoliščine, v katerih se zahteva namerna prizemljitev, in kazen za to se razlikujejo glede na pravila, ki se uporabljajo. V nacionalni nogometni ligi (NFL) je na primer kazen običajno, če je žoga postavljena 10 jardov (9.14 m) za prejšnjo linijo pretepa in izguba padca. Kazen v študentskem nogometu je običajno izguba padca in žoga postavljena na mesto prekrška. V srednješolskem nogometu je kazen običajno, da je žoga postavljena 5 jardov (4.57 m) za mesto prekrška in izguba padca.
V nekaterih okoliščinah je lahko kazen za to kršitev strožja. V ligi NFL, če je branilec več kot 10 jardov (9.14 m) za črto pretepa, ko namerno prizemlji žogo, je kazen izguba padca in žoga postavljena na mesto prekrška, namesto zgolj kazen 10 jardov (9.14 m). V skladu s pravili, ki se uporabljajo na večini nogometnih stopenj, če je branilec v končnem območju ofenzivne ekipe, ko je podaja vržena, je to varnost za dve točki za drugo ekipo.
Zabijanje žoge je dovoljeno
Obstajajo posebne okoliščine, v katerih je dovoljeno, da quarterback namerno vrže nepopolno podajo. Najbolj očitno je, ko quarterback žogo “zabije” – vrže jo neposredno v tla -, da ustavi uro igre. To je običajno treba storiti takoj po tem, ko quarterback prejme neposreden udarec iz roke v roko s sredine. Če quarterback ni prejel udarca z roko v roko, na primer v tako imenovani formaciji shotgun; če se quarterback obrne na snap; če quarterback zamuja, preden vrže žogo; ali če podaja zadene drugega igralca, preden udari ob tla, je konica nezakonita, zato je treba razglasiti namerno prizemljitev.
Druge izjeme od pravila
Druge situacije, v katerih je dovoljeno namerno metanje nepopolne podaje, so odvisne od uporabljenih pravil. V ligi NFL, na primer, če je quarterback v območju za črto pretepa in med napadi v napadu in če ni v nevarnosti, da bi ga obrambni igralec premagal, mu je dovoljeno vreči žogo stran. Prav tako, če quarterback teče na katero koli stran igrišča izven napadalnih spopadov, mu je prav tako dovoljeno, da žogo vrže stran, če podaja pristane blizu ali mimo črte obračuna. Ta izjema pa ne obstaja v srednješolskem nogometu – ne glede na to, kje je quarterback, mora biti podaja vržena v bližino ustreznega sprejemnika ali pa gre za namerno prizemljeno.
V večini primerov, če je v bližini mesta, kjer žoga pristane, primeren sprejemnik, ne gre za namerno ozemljitev. V srednješolskem nogometu pa mora tudi sprejemnik imeti razumno možnost, da ujame žogo. Če ne, potem morajo sodniki ugotoviti, ali je branilec namerno vrgel neulovljivo podajo ali pa je preprosto vrgel nenatančno podajo. Če na primer branilec ni pod pritiskom obrambe in vrže zelo kratko podajo, ki zadene tla precej preden se približa želenemu sprejemniku, bi lahko sodniki temu rekli namerna prizemljitev. Nasprotno, če se igra igra v močnem dežju in quarterback teče med metom – dve okoliščini, ki bi verjetno vplivali na sposobnost branilca, da prime žogo in meče natančno – nenatančne kratke podaje morda ne bi imenovali namerna prizemljitev.
Kadar obramba močno vpliva na podajanje quarterbacka, se ta kazen običajno ne dosodi. Če je na primer obrambna roka zadeta med metanjem žoge, podaja morda ne bo šla tja, kamor je namenjena, zato bi sodniki težko vedeli, ali je branilec namerno vrgel nepopolno podajo. Če žogico nagne ali odbije obrambni igralec, se namerno prizemljitev ne imenuje.