Namerno kršitev je namerna kršitev zakona ali pravne dolžnosti. Povzroča tožbo v odškodninskem ali kazenskem pravu. To se razlikuje od malomarnosti.
Vsak posameznik ima določene dolžnosti po zakonu. V skladu s sistemom kazenskega prava se morajo ljudje vzdržati določenih dejanj, kot so umor, napad in pretepanje. V sistemu odškodninskega prava zakon ljudem nalaga dolžnost skrbnosti, ki določa, da je lahko, če nekdo ne ravna razumno skrbno, finančno odgovoren za škodo, ki jo povzroči.
Namerno kršitev je pravni izraz, ki se uporablja predvsem v odškodninskem pravu za razlikovanje namernih odškodnin od malomarnih. Nanaša se na dejanje, ki ga nekdo stori namerno in ki poškoduje žrtev. Na primer, prehitra vožnja avtomobila in povzročitev prometne nesreče bi bila malomarnost, medtem ko bi namerno povozenje nekoga označili kot namerno kršitev.
Razlikovanje med kaznivimi dejanji iz malomarnosti in namernimi ali namernimi škodnimi škodmi je pomembno zaradi različnih kazni, povezanih z naklepnimi škodnimi škodmi. Tako pri malomarnih kot naklepnih škodnih dejanjih je tožnik upravičen do izterjave dejansko škode zaradi kršitve tožene stranke, kot so zdravstveni računi in izgubljene plače. Tožnik je upravičen do izterjave kazenske odškodnine le, če je bilo škodo naklepno ali če je bilo vedenje tako nepremišljeno, da je skoraj zagotovljena poškodba.
Kazenska odškodnina ni zasnovana tako, da postane žrtev cela, temveč da se kaznuje storilec. Dovoljeni so v primerih namernega kršitve, vendar ne zaradi malomarnosti, ker so zasnovani tako, da delujejo kot odvračanje. Prestopnik je morda bolj zadržan, da bi nekoga namenoma povozil ali da bi nekoga udaril in ga namenoma poškodoval, če ve, da ga je mogoče tožiti za kazensko odškodnino in se soočiti z možnostjo resne finančne izgube.
Tožnik, ki zatrjuje naklepno kršitev, mora poleg dokazovanja drugih elementov odškodninskega dejanja, kot je to, da je bil poškodovan in utrpel škodo, dokazati, da je tožena stranka ravnala z naklepom. Naklep je mogoče dokazati z okoliščinami kaznivega dejanja, če je na primer obdolženec namerno očitno poškodoval tožnika. Naklep se lahko dokaže tudi z izjavo priče, pričanjem žrtve in z njimi povezanimi dokazi.
Primeri kaznivih dejanj, ki predstavljajo naklepno kršitev, vključujejo namerno pretepanje, napad ali spolno nadlegovanje. V vseh teh primerih so bila dejanja obdolženca očitno zasnovana tako, da škodijo, ni prizadel le po naključju. Naredil je točno to, kar je hotel, ali pa se je vedel zavestno.