Najsvetlejša odkrita bliskavica je bila opažena 27. decembra 2004. Njegov vir je bil magnetar, oblika nevtronske zvezde z močnim magnetnim poljem in maso, večjo od sonca, zgoščene v območje velikosti majhnega mesta. Z emisijami predvsem v delu spektra gama žarkov je ta eksplozija v desetinki sekunde sprostila več energije, kot jo proizvede Sonce v 100,000 letih.
Magnetar je oddaljen 50,000 svetlobnih let, kar je približno polovica razdalje po galaksiji. Če bi se eksplozija, ne le najsvetlejši blisk stoletja, ampak morda zadnjih tisoč let galaktične zgodovine – zgodila v 10 svetlobnih letih od Zemlje, bi lahko odstranila atmosfero in povzročila množično izumrtje.
Natančen vzrok eksplozije še ni znan. Predstavljajte si kroglo s premerom 20 km (12 milj), tako veliko, da vsaka čajna žlička njenega materiala tehta dva milijona ton, ki se zavrti vsakih 7.5 sekunde, s tako močnim magnetnim poljem, da lahko obriše kreditno kartico na razdalji od orbite Venere. Te vrste predmetov tako močno potiskajo skrajnosti fizike, da imamo o njih le omejeno znanje.
“Zvezdnjak” – notranja reorganizacija snovi – bi lahko povzročil eksplozijo ali magnetno ponovno povezavo, scenarij, v katerem se magnetno polje nenadoma ponovno poravna in sprosti najsvetlejši blisk, ki ga je galaksija videla v zadnjih letih. Najsvetlejši blisk bi lahko prišel celo zaradi sesutja nevtronske zvezde v še manjše, gostejše hipotetično telo, tako imenovano kvarkovo zvezdo.
Čeprav je bila ta eksplozija najsvetlejša bliskavica, ki so jo kdaj opazili, je ne bi mogli videti s prostim očesom, saj izvira predvsem iz spektra žarkov gama. To je pričakovano, saj so gama žarki posebna vrsta sevanja, ki ga ustvarjajo delci na lestvici atomskega jedra, kot nevtroni, iz katerih je sestavljena nevtronska zvezda. Vidna svetloba se oddaja na lestvici molekul, ki se pojavlja izrazito v znanih kemičnih reakcijah. Kako ironično, da se nam najsvetlejša bliskavica v vesolju ne bi zdela tako svetla, razen če bi bila tako blizu, da bi napolnila naše ozračje.