Najboljše zdravljenje dispraksije je v veliki meri odvisno od starosti diagnosticirane osebe in njenih simptomov. Dispraksija, ki jo imenujemo tudi sindrom “nerodnega otroka”, prizadene vsakega otroka posebej in ima lahko veliko različnih vidikov. Med temi so izrazite zamude pri razvoju grobih in finih motoričnih sposobnosti, vendar je govor še eno področje, ki je lahko prizadeto. Poleg tega imajo dispraksični otroci in odrasli večjo incidenco stanj, kot je motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), in imajo lahko težke odnose z vrstniki ali so izpostavljeni družbenemu ostrakizmu, za katerega bodo potrebovali pomoč in podporo.
V idealnem primeru se zdravljenje dispraksije začne že v zelo zgodnjem otroštvu, pri čemer se bolezen diagnosticira zaradi finih in velikih motoričnih zamud in težav z govorom, ki postanejo očitne v prvih nekaj letih življenja. Nekateri otroci ne prejmejo nobene uradne diagnoze, dokler ne pridejo v šolo, nekaterim ljudem pa ne postavijo diagnoze kot otroci, tudi če imajo vse znake bolezni. Zgodnje zdravljenje ima lahko več različnih oblik, najpogostejša med njimi pa bi delovala na treh področjih hkrati. V zgodnjem otroštvu bi to lahko pomenilo kombinacijo fizične, poklicne in govorne terapije.
Te terapije ne nadomestijo v celoti vseh primanjkljajev dispraksičnega otroka in so potrebne le, če otrok kaže težave. Nekateri otroci na primer nimajo zamud pri govoru in ne bi potrebovali govorne terapije. Ocena otrokove individualne manifestacije simptomov je najboljši način za določitev najustreznejšega zdravljenja dispraksije.
Zelo verjetno je, da se bo zdravljenje dispraksije nadaljevalo tudi v šolskih letih, ker se bodo zamude pri finih in grobih motoričnih sposobnostih ter težave z govorom nadaljevale tudi v šolski dobi. Da bi zmanjšali stres za otroka, se običajno oblikujejo individualizirani izobraževalni načrti (IEP). Ti pomagajo spremeniti šolske zahteve, tako da so prijaznejši do otroka s stalnimi primanjkljaji, in pogosto zahtevajo stalne storitve, kot je govorna terapija. V mnogih državah so te storitve brezplačno na voljo v javnih šolah kot del individualiziranih izobraževalnih načrtov.
Nagnjenost k razvoju ADHD pri otroku z dispraksijo lahko predlaga druge oblike zdravljenja dispraksije, če se to stanje manifestira. Ena od možnosti je zdravljenje z zdravili za zmanjšanje simptomov ali pa se lahko ljudje izmenično obrnejo na naravna zdravljenja, kot so radikalne spremembe prehrane. Vsak individualiziran izobraževalni načrt bi upošteval težave z ADHD in bi lahko predlagal prilagoditve, ki tem otrokom pomagajo pri soočanju.
Različno področje zdravljenja dispraksije bi lahko obravnavalo psihosocialne težave tega stanja in njegove učinke na odnose med vrstniki. Psihoterapija je vsekakor priporočljiva za ljudi, ki jim do odraslosti ni bila diagnosticirana, ker stalen občutek drugačnosti in negativni rezultati vrstnikov in/ali učiteljev lahko povzročijo velik čustveni davek. Otroci imajo lahko tudi koristi od terapije, terapija pa se ne bi lahko osredotočila le na težave z vrstniki, temveč na vprašanja, kot sta razvijanje prijateljstva in spretnosti obvladovanja, ki bi lahko bila zelo koristna.