Nadzor omrežnega toka je sredstvo za komunikacijska omrežja za obvladovanje prometnih zastojev v omrežju. Različne tehnike se lahko uporabljajo tako za omrežja, ki temeljijo na vezju, kot tudi za omrežja s paketnim preklapljanjem, kot so tista, ki se uporabljajo na internetu. Z uporabo tehnik nadzora pretoka lahko omrežje zagotovi boljšo splošno kakovost storitev in zmanjša pogostost opuščenih komunikacij.
Omrežja vezij, kot so omrežja za multipleksiranje s časovno delitvijo za določene vrste digitalne komunikacije, običajno uporabljajo namenska vezja za komunikacijo. V teh primerih lahko omrežje zamudi uporabo vseh razpoložljivih kanalov za pasovno širino. Če kanal miruje, medtem ko drugi promet čaka na prenos, se lahko izvajajo tehnike nadzora omrežnega pretoka, da se uravnoteži niz razpoložljivih komunikacijskih vezij.
Pri takih omrežjih vezja se za pravilno kontrolo pretoka omrežja uporablja tehnika, znana kot nadzor dostopa do povezave (CAC). Algoritmi se uporabljajo za opazovanje omrežja in sprejemanje odločitev o tem, ali je mogoče uporabiti razpoložljive vire. Na splošno algoritmi delujejo tako, da omogočajo uporabo vezja glede na oceno določenih spremenljivk, kot so vrsta potrebne storitve, kakovost storitve, ki jo je treba izpolniti, in druge informacije o prometu, kot so konične in trajnostne stopnje. Ena pomanjkljivost je, da nekatere metode CAC dajejo prednost razpoložljivim vezjem in s tem rezervirajo nekatera vezja za občasne povezave z visoko prioriteto, kar izniči namen, saj ta vezja še vedno ostanejo neaktivna, če v tranzitu ni komunikacij z visoko prioriteto.
Pri omrežjih s paketno komutacijo se lahko izvaja nešteto možnih tehnik nadzora omrežnega pretoka, odvisno od vrste omrežja ali razpoložljive programske ali strojne opreme. V večini primerov bo omrežje za preklapljanje paketov uporabilo nekakšen medpomnilnik, ki je shranjevalni mehanizem za zajemanje podatkovnih paketov, ko jih prejme od pošiljatelja. Paketi gredo v medpomnilnik in aplikacija prejemnika jih izvleče za uporabo. Če je oddajni prenos hitrejši od sposobnosti prejemnika, da obdela podatke iz medpomnilnika, se lahko hitro napolni.
V omrežjih protokola za nadzor prenosa (TCP) je mogoče nadzor omrežnega toka obravnavati s tehniko, znano kot skaliranje oken. Trismerno rokovanje, ki poteka med povezavo TCP, omogoča posredovanje informacij o velikosti prejemnikovega okna. Na ta način lahko prejemnik sporoči pošiljatelju, koliko prostora za pomnilnik je na voljo, da se lahko pošiljatelj izogne pošiljanju preveč podatkov.
Priporočena telekomunikacijska točka standarda 232 (RS-232) obravnava tudi določbe za obravnavo nadzora omrežnega pretoka v serijskih omrežjih. Z RS-232 se razpade na rešitev, ki temelji na programski opremi ali na rešitev, ki temelji na strojni opremi. Programska tehnika je znana tudi kot nadzor pretoka XON-XOFF, kjer prejemnik pošlje signal XON, ki izjavi, da je sposoben sprejemati podatke, in XOFF, ko ima poln medpomnilnik. Če je komunikacijski signal slab, lahko pride do napak, pri čemer pošiljatelj morda ne bo pravilno prejel signala XOFF in še naprej potiska pakete prejemniku. Signali za nadzor pretoka se pošiljajo tudi po istem kanalu kot podatkovna komunikacija, ki porabi majhno količino pasovne širine.
Po drugi strani je nadzor omrežnega toka, ki temelji na strojni opremi, veliko bolj zanesljiv na dodatne stroške izvajanja dodatnih, fizičnih linij. V tem primeru so vzpostavljene ločene linije za nadzor prenosa: ena se imenuje linija za zahtevo za pošiljanje (RTS), druga pa je linija za jasno pošiljanje (CTS). Pošiljatelj sporoči, da namerava oddajati prek linije RTS, prejemnik pa svojo sposobnost sprejemanja prek linije CTS.