Načrtovano gospodarstvo je gospodarski sistem, v katerem so gospodarske odločitve v zvezi z razporeditvijo virov, proizvodnjo, naložbami in oblikovanjem cen pod nadzorom vlade ali katerega drugega avtoritativnega organa. V 20. stoletju je bilo splošno razširjeno prepričanje, da bi centralno načrtovano gospodarstvo opravilo boljše delo kot nenačrtovano gospodarstvo pri zadovoljevanju potreb ljudi, ne da bi te potrebe podredili negotovosti in poslovnim ciklom svobodnega tržnega gospodarstva. Za načrtno gospodarstvo je značilen državni nadzor nad proizvodnimi sredstvi, tudi če je dejansko lastništvo zasebno. Nasprotno pa so v komandnem gospodarstvu, bolj prisilnem tipu planskega gospodarstva, proizvodna sredstva skoraj izključno v lasti države.
Odločitve, ki so potrebne pri gospodarskem načrtovanju, so v demokratični državi zaradi številnih nasprotujočih si interesov težko dosegljive. Večina načrtovanih gospodarstev je torej na splošno obstajala le tam, kjer je oblika vladavine oligarhija ali diktatura, kot je nekdanja Sovjetska zveza, in v Indiji pred letom 1991. Kitajska, druga velika diktatura, je imela poveljniško gospodarstvo do leta 1978, ko je začela je dopuščati zasebno lastništvo malih podjetij z določeno stopnjo avtonomije pri odločanju.
Načrtovana gospodarstva imajo več prednosti, med katerimi je največja sposobnost države, da vsili stabilnost na včasih nestanovitnih prostih trgih. V takšnem gospodarstvu so proizvodni koncerni razbremenjeni pritiska, da bi za nadaljevanje svojega delovanja zaslužili prihodke in dobičke. Tako lahko ohranijo svojo delovno silo zaposleno in zagotovijo trg za surovine, ki jih porabijo v svoji proizvodnji.
Druga prednost centralno načrtovanega gospodarstva je zmožnost zagotavljanja proizvodnje “družbenih dobrin” – blaga in storitev, ki so potrebni, čeprav niso zelo donosni. Ti lahko vključujejo stanovanja z nizkimi dohodki in zdravila “sirot”. Zagovorniki centralnega načrtovanja trdijo, da v svobodnem tržnem gospodarstvu takšne dobrine ne bi imele prednosti, dokler jih ni mogoče ustvariti za večji dobiček, običajno na račun potrošnika.
Načrtovana gospodarstva so neprepustna za tržne sile in poslovne cikle, zaradi česar je lažje doseči glavne cilje. Nerazvite države, na primer, lahko zahtevajo ravni naložb v modernizacijo in industrializacijo, ki jih v svobodnem tržnem gospodarstvu ne bi vzdrževali.
Načrtovana nacionalna gospodarstva imajo številne slabosti. Skoraj nemogoče je načrtovati vse, tako da ko gre kaj narobe, kar ni bilo upoštevano, začne celoten sistem pokvariti. Zgodovinsko gledano načrtovana gospodarstva ne upoštevajo učinkovito okvare strojev ali opreme, zato je na splošno značilno kronično pomanjkanje rezervnih delov. Načrtovana gospodarstva ne obravnavajo dobro podrobnosti.
Druga velika pomanjkljivost načrtnega gospodarstva je nezmožnost načrtovalcev, da predvidijo vedenje potrošnikov. Ekonomsko načrtovanje se izvaja z namenom doseganja nekaterih makroekonomskih ali družbenih ciljev, vendar ne more zagotoviti, da se bodo potrošniki odzvali po pričakovanjih. V bistvu se vsi potrošniki niso v celoti zavezali ciljem in ciljem vlade.
Čeprav so načrtovana gospodarstva, vsaj teoretično, neprepustna za poslovne cikle in pritiske prostega trga, niso bila zelo uspešna v smislu spodbujanja dolgoročne gospodarske rasti in zadovoljstva potrošnikov. Velike države, ki so uporabljale ekonomsko načrtovanje v 20. stoletju, so se razvile v gospodarstva, ki omogočajo bistveno večjo stopnjo vključevanja v sprejemanje gospodarskih odločitev drugih komponent gospodarstva, razen vlade. Tisti narodi, ki še vedno uporabljajo gospodarsko načrtovanje, so na splošno majhni in imajo težave.
Čeprav načrtovana gospodarstva niso bila zelo uspešna, nobena večja država nima popolnoma prostega trga. Namesto tega uporabljajo sistem vladnega vpliva na gospodarstvo, ki se včasih imenuje okvirno načrtovanje ali mešani gospodarski sistem. Za te sisteme je značilna uporaba vladnega vpliva, davčne politike, nepovratnih sredstev in subvencij za vplivanje na ekonomske odločitve, na splošno pa ne prisile. Poleg tega vse vlade uporabljajo bolj ali manj obsežen sistem predpisov, ki urejajo obnašanje različnih komponent trga, tudi če ne nadzorujejo dodeljevanja sredstev. To pomeni, da vlada morda ne bo narekovala proizvodnje avtomobilov ali cen, bo pa narekovala varnostne standarde.
Medtem ko vse vlade rutinsko poskušajo vplivati na svoja gospodarstva iz različnih razlogov, so bili ti poskusi najuspešnejši, ko so končne izbire prepustili posameznim gospodarskim akterjem. Obširno načrtovana gospodarstva, ki so jih vsilile avtoritarne vlade, so bila včasih kratkoročno uspešna pri doseganju gospodarske stabilnosti, dolgoročno pa niso prevladala.
SmartAsset.