Načrt življenjskega dohodka je vrsta naložbenega nosilca, ki vlagateljem ali donatorjem plača za življenje, potem ko so vložili dovolj v ustanovo. Najpogostejša ustanova, ki ponuja načrt življenjskega dohodka, je dobrodelna ustanova, denar pa gre običajno v dobrodelne namene po smrti vlagatelja. Glede na znesek, ki ga ustanova prejme, bodo donatorji povrnjeni dosmrtno, kar lahko zagotovi dohodek, tudi če bogat vlagatelj postane reven. Nekatere ustanove, ki ponujajo tovrstni dohodkovni načrt, imajo minimalno naložbo, druge pa dovoljujejo donatorjem, da dajo, kar lahko. Po izročitvi denarja pravno pripada ustanovi.
Številne različne ustanove sponzorirajo naložbe v načrt življenjskega dohodka, vendar je sponzorska ustanova pretežno dobrodelna. Čeprav dobrodelna ustanova pomaga predvsem vlagateljem, bo še vedno opravljala dobrodelne donacije. Na primer, ko darovalec umre, se denar, ki bi ga prejel, zaseže in se običajno uporablja v dobrodelne namene. Naložbe so običajno davčno priznane, zato bo večina dobrodelnih organizacij pomagala vlagateljem dobiti največji odbitek, ki ga lahko, medtem ko še vedno opravijo znatno naložbo.
Po vlaganju dovolj denarja, odvisno od ustanovitve, bo vlagatelj naredil donos. To je lahko odstotek tistega, kar je daroval, ali pa je pavšalno plačilo po donaciji določenega zneska denarja. Načrt življenjskega dohodka donatorju izplačuje življenje, ne glede na to, ali lahko vlagatelj vloži več denarja. Ne samo to, ampak to vlagatelju na splošno prinese več denarja, saj načrti življenjskih dohodkov pogosto zaobidejo nekatere ali številne davčne zakone, odvisno od področja.
Večina ustanov načrta življenjskega dohodka nima minimalne donacije, nekatere pa imajo. Ta vrsta načrta je običajno namenjena premožnejšim ljudem, zato je minimum pogosto precej visok. Če ustanova nima minimalne vrednosti, lahko vlagatelji kadar koli plačajo kolikor želijo.
Ko je denar podarjen ustanovi načrta življenjskega dohodka, ustanova pridobi pravni nadzor nad tem denarjem. To lahko predstavlja težavo, če je ustanova goljufiva, ker potem morda ne bo izplačala dohodka za življenje, čeprav je to redko. Z denarjem, ki je v lasti ustanove, je vsa odgovornost za upravljanje denarja odvzeta vlagateljem, ustanova pa mora zdaj nadzorovati, kam gre denar in kako je shranjen.