Načrt za mir je energičen, optimističen načrt za doseganje miru med Izraelom in palestinskim ljudstvom. Zasnovala ga je mednarodna “četverica” velesil: ZDA, Rusija, Evropska unija (EU) in Združeni narodi (ZN). Najzgodnejšo različico Načrta za mir je prvič predstavil predsednik George W. Bush leta 2002, ko je predlagal neodvisno, demokratično palestinsko državo, ki je v miru sobivala z Izraelom. Načrt je bil predlagan v upanju, da se zagotovi dom za palestinske begunce, prinese demokracija in seveda stabilnost na Bližnjem vzhodu.
Ko se je kvartet uradno sestal, da bi pripravil načrt za mir, je to storil v treh glavnih fazah, pri čemer je vsaka faza temeljila na uspešnosti in napredku v prejšnji. Sprva je bilo nekaj osnovnih zahtev, ki jih je bilo treba izpolniti, preden se je lahko začel načrtovati. Ena je bila, da morajo palestinske oblasti izvesti reforme v smeri demokratičnega sistema vlade in kar je najpomembnejše, izogibati se terorizmu in nasilju kot sredstvu manipulacije in maščevanja. Poleg tega je moral Izrael sprejeti in podpreti Palestino kot državo ter zapustiti naselja v Gazi in na Zahodnem bregu.
Trije stavki so naslednji:
Prva faza: (načrtovani datum dokončanja: maj 2003)
Konec nasilja Palestincev ali tistih, ki so povezani z osvobodilnim gibanjem.
Palestinci morajo izvesti demokratične volitve.
Izrael bi se moral umakniti iz Gaze in naselij na Zahodnem bregu.
Druga faza: (načrtovani datum dokončanja: junij-december 2003) V tej fazi bo potekala mednarodna konferenca za začetek obnove Palestine z razpravo o njenem gospodarstvu, vzpostavljanju izraelsko-arabskih povezav, postavljanju meja in obnovi infrastrukture.
Tretja faza: (načrtovani datum dokončanja: 2004/2005) V tej fazi bo druga mednarodna konferenca dokončno določila meje, odločila, kdo »dobi« Jeruzalem, in dogovore o tem, kako ravnati s palestinskimi begunci.
Načrt za mir je bil splošno sprejet tako na Zahodu kot na Bližnjem vzhodu in se je začel energično s koncesijami na obeh straneh. Vodja Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) Yasser Arafat je 19. marca 2003 imenoval prvega palestinskega premierja Mahmuda Abasa. To je bil velik korak, saj je večina zahodnih vlad verjela, da je bil Arafat glavna ovira za mir. Izrael je nato izpustil več palestinskih političnih zapornikov. Žal duh sodelovanja ne bi trajal dolgo – nasilje se je nadaljevalo, dokler ni bilo 29. junija 2003 razglašeno premirje.
Do 1. julija 2003 je bil Načrt za mir ponovno “vklopljen”, ko sta izraelski premier Ariel Sharon in Abas skupaj spregovorila v podporo časovnemu načrtu. Izrael se je umaknil iz Betlehema, ZDA pa so obljubile, da bodo dale 30 milijonov ameriških dolarjev (USD) za pomoč Palestini pri obnovi.
Po Arafatovi smrti leta 2004 so zahodni voditelji upali, da bo mir napredoval, neobremenjen s starimi sovražnostmi in zvestobo. Februarja 2005 je potekal vrh s Palestinci, Egiptom in Jordanijo, kjer so ponovno izrazili podporo časovnemu načrtu. Sharonov zagon se je končal, ko ga je januarja 2006 huda možganska kap onesposobila. Namesto njega se je Ehud Olmert zavezal, da bo nadaljeval svojo vizijo in nadaljeval delo za doseganje ciljev časovnega načrta.
Na veliko oviro so naleteli leta 2006, ko je Hamas (islamsko odporniško gibanje) dobil večino sedežev v palestinskem parlamentu. Ker sta ZDA in Izrael izjavila, da se ne bosta ukvarjala s Hamasom zaradi njihove obljube, da bodo uničili Izrael, se zdi, da je načrt za mir zastal. Sovražnosti so se nadaljevale do leta 2006 med izraelskimi silami in Hezbolahom v Libanonu ter silami Hamasa v Gazi. Od leta 2007 ni bila dokončana niti prva faza Načrta za mir.