Nacionalna obravnava pomeni enako obravnavo uvoza drugih držav kot domačega blaga lastnih državljanov. To trgovinsko načelo uporablja Svetovna trgovinska organizacija (STO) v vseh trgovinskih sporazumih svojih članic. Uporablja se v različnih trgovinskih pogodbah za tuje in domače blago in storitve, blagovne znamke, patente in avtorske pravice.
V skladu s Splošnim sporazumom o carinah in trgovini (GATT) je treba notranje davke in dajatve na uvoženo blago uporabljati na enak način kot za domače blago. Zakoni, predpisi in zahteve za prodajo in nakup domačega blaga ne morejo biti nič manj ugodni za uvoženo blago. Nacionalna obravnava se uporablja šele, ko je izdelek vstopil na trg države prejemnice. Tako se zaračunavanje uvoznih carin ne šteje za neugodno obravnavo, tudi če domačim proizvodom ni zaračunan enakovredni lokalni davek.
Splošni sporazum o trgovini s storitvami (GATS) zahteva, da države članice obravnavajo tuje storitve in ponudnike storitev enako kot svoje nacionalne ponudnike. Tudi obravnavanje vseh drugih držav članic med seboj enako, vendar drugače kot s svojo lastno, se šteje za neugodno obravnavo. Sporazum o trgovinskih vidikih intelektualne lastnine (TRIPS) zahteva nacionalno obravnavo blagovnih znamk, patentov in avtorskih pravic. Intelektualna lastnina se lahko obravnava nič manj ugodno kot lastnina državljanov. Izjeme so predvidene za posebne določbe prejšnjih mednarodnih konvencij o intelektualni lastnini, kot sta Pariška konvencija (1967) in Bernska konvencija (1971).
Status države z največjimi ugodnostmi je po namenu podoben nacionalni obravnavi. Čeprav se izraz »drža z največjimi ugodnostmi« morda sliši diskriminatorno, ni. Pomeni enako obravnavo vseh držav članic, načela države z največjimi ugodnostmi pa so vključena v sporazume GATTS, GATT in TRIPS. V skladu s sporazumi STO država članica običajno ne more diskriminirati med trgovinskimi partnerji. Če so nekaterim članom dani posebni trgovinski premisleki, jih je treba dati vsem.
Obstajajo izjeme pri nacionalni obravnavi z največjimi ugodnostmi. Države lahko na primer sklenejo sporazum o prosti trgovini, ki velja samo za blago, s katerim se trguje znotraj skupine, kar dejansko diskriminira blago zunaj skupine. Država članica lahko državam v razvoju omogoči tudi poseben dostop do trga. Država, ki meni, da določene države nepošteno trgujejo z izdelki, lahko povzroči ovire za uvoz teh izdelkov.
Namen obravnave držav z največjimi ugodnostmi in nacionalne obravnave je zagotoviti enake pogoje za svetovno trgovino. STO meni, da njihova pravila spodbujajo odprto, pošteno in neizkrivljeno konkurenco. Najrazvitejšim državam omogočajo tudi uvoz izdelkov iz najmanj razvitih držav. Manj razvite države imajo potem priložnost za prodor na svetovni trg.