Način artikulacije je običajno del tečaja fonologije, ki pojasnjuje, kako nastajajo in proizvajajo zvoki. Deli telesa, ki pomagajo pri ustvarjanju zvoka, se imenujejo “artikulatorji”, ki lahko vključujejo ustnice, jezik in zobe. Tudi nosna votlina, zgornje nebo, čeljust in glasilke se štejejo za artikulatorje. Z medsebojno interakcijo ti artikulatorji proizvajajo zvok. V fonologiji obstaja osem načinov artikulacije, ki povzročijo zvočno produkcijo.
Prvi način artikulacije so plozivi ali “ustni ustavi”. V tem procesu se pretok zraka začasno prekine, da se proizvede zvok. Na primer, za ustvarjanje zvoka “t” mora oseba združiti zgornje in spodnje zobe, jezik pa zadaj, in izbruh zraka prisili zobe, da se odprejo, s čimer se oglasi “t”.
V nosnem zaporu je ustna votlina popolnoma zaprta, nosna votlina pa odprta. Zrak, ki vstopa in izstopa iz nosu, proizvaja zvok, na primer v “m” in “n”. Opazimo lahko, da se “m” spremeni v “b”, ko stisnemo nos. To je znak, da je zvok nosni; če se zvok ob zaprtju nosne votline spremeni.
Drug način artikulacije je frikativna, pri kateri je pretok zraka delno oviran. Ko pride malo zraka ven, odda zvoke, kot sta “f” ali “s”, ko zrak izpusti med zobmi ali ustnicami. Nekateri frikativi vsebujejo vibrirajoče zvoke, kot sta “v” in “z”.
Ko se frikativ kombinira z ustno zaustavitvijo, tvori drug način artikulacije, imenovan afrikata. Tako kot pri »j« in »ch« se zvok sproži z ustno zaustavitvijo, vendar napreduje v frikativ. Opazimo lahko, da se zvok “ch” proizvaja neprekinjeno, v primerjavi z “t”, ki se sliši v enem trenutku.
Zavihek ali tap je peti način artikulacije, pri katerem jezik med ustvarjanjem zvoka nekako »zaviha«. Eden od primerov je zvok “t” v “vodi”: s spremembo položaja jezika “t” začne zveneti kot “d” ali “wader”. Na sedmi način, ki je tril, jezik vibrira tako, da nenehno izdihuje zrak proti njemu. Španski jezik pogosto uporablja trill za ustvarjanje trdega »r«, na primer v »para« in »perro«.
Približek in bočni sta načina artikulacije, ki ne potrebujeta veliko ustnega in nosnega zapiranja, da proizvedeta zvok. To velja za zvoke, kot sta “y” in “h”, kjer zrak samo teče ven. V stranskem delu se jezik dotika zgornjih zob in zrak se nenehno potiska proti njemu, na primer pri zvoku črke “l”.