Kaj je načelo zadostnega razloga?

Načelo zadostnega razloga v bistvu pravi, da imajo vse stvari, ki obstajajo ali se zgodijo, osnovni vzrok. Ta vzrok je lahko zunanji – na primer žogica, ki leti po zraku, ker jo je noga brcnila – ali notranji, kot pri človeku, ki brca žogo, ker iz tega uživa. Načelo se je v neki obliki prvič pojavilo v Parmenidovih delih, izraz pa je skoval Gottfried Leibniz, ki je tudi najbolj znan po tej ideji. Leibniz je rekel, da je vsa resnica resnica, ker bodisi njeno zanikanje implicira protislovje bodisi zato, ker je tako najboljše.

Osnovno razumevanje načela zadostnega razloga je, da imajo vse stvari temeljni vzrok ali razlog za svojo obstoj. V bistvu je to logično enakovredno reči, da nič ne izhaja iz nič. Če človek skoči z nebotičnika, ni dovolj domnevati, da se je pravkar zgodilo; nekje mora biti vzrok. Ta vzrok je lahko zunanji ali notranji dejavnik.

Zunanji dejavnik izvira iz nečesa drugega kot stvar sama. Na primer, če moški skoči z nebotičnika, lahko to stori, ker mu je grozil mučenje s strani ugrabitelja, če ne bi skočil. Razlog, da vse pade proti zemlji, je zato, ker se vsa snov v vesolju vleče druga k drugi, večje stvari pa imajo večjo gravitacijsko silo. To načelo želi razložiti vse samovoljne – navidez nenačrtovane – dogodke z idejo, da za njimi stoji zadosten razlog.

Notranje dejavnike je pogosto težje določiti, vendar so v bistvu razlogi, ki prihajajo iz znotraj povzročitelja določenega dejanja. Moški lahko na primer skoči z nebotičnika, ker je ugotovil, da obstoj nima dokončnega cilja in da ne uživa. Načelo zadostnega razloga pomeni, da ni nerazložljivih stvari ali dogodkov.

Leibniz, filozof, ki je najbolj znan po načelu zadostnega razloga, je rekel, da so vse resnice odvisne od enega od dveh načel. Načelo protislovja pravi, da mora obstajati nekaj resnice, če zanikanje ideje ali dogodka povzroči protislovje. Na primer, Leibniz je zagotovo obstajal ali pa ni obstajal – nikakor ne bi mogel narediti obojega, tako da mora biti ena resnica. Leibniz je drugo načelo opredelil kot načelo najboljšega, ki pravi, da je vse, kar je res, tako, ker je najboljše.