Načelo ugodnosti je koncept, ki se nanaša na idejo, da bi bilo treba obdavčitev posameznikov in podjetij na podlagi stopnje, v kateri ima vsak posameznik koristi od opravljenih storitev, z uporabo sredstev, ki jih plačajo v obliki davkov. Tisti posamezniki ali organizacije, ki imajo največ koristi od storitev, ki jih zagotavlja vlada, ki uporabljajo prihodke od davkov, bi morali plačati več kot tisti, ki teh storitev ne uporabljajo ali imajo od njih v enakem obsegu.
To osnovno načelo obdavčitve, ki temelji na uporabi, je tisto, ki sega v najzgodnejše oblike vlade in denarnih sistemov. Široko ga uporabljajo številne vlade na vseh ravneh po vsem svetu. Osnovna ideja je, da tisti, ki največ uporabljajo blago in storitve, plačajo največ, načelo, ki je neločljivo povezano z gospodarskimi in vladnimi sistemi mnogih držav.
Uporaba tega načela je včasih lahko težavna, saj je pogosto zelo težko določiti natančno relativno korist, ki jo pridobi posameznik ali organizacija. Za skrajno izvajanje tega načela bi vlada zahtevala, da za vsakega posameznika ali organizacijo določi posebno davčno stopnjo na podlagi njihove uporabe vladnega blaga in storitev. To je iz številnih očitnih razlogov nemogoče. Namesto tega mnoge vlade to načelo selektivno vključujejo v svoje davčne sisteme.
Najdemo lahko številne praktične uporabe načela koristi. Primeri so pristojbine, ki jih zaračunavajo vlade na vseh ravneh od lokalne do nacionalne za stvari, kot so vstop v javne parke, registrske tablice in izobraževanje v javno financiranih ustanovah. Posamezniki in organizacije, ki imajo koristi od tega blaga in storitev, jih plačajo od primera do primera, in čeprav te pristojbine nekateri morda ne obravnavajo kot davke, so oblika obdavčitve.
Druga osnovna ideja načela ugodnosti je, da posamezniki ali organizacije ne plačujejo davkov za blago ali storitve, ki jih ne prejemajo ali porabijo. Ponovno se ta vidik načela ugodnosti uporablja le selektivno. Na primer, v mnogih državah se od vsakega državljana ali podjetja pričakuje, da plača določeno stopnjo davka na svoj dohodek, ki financira zmožnost vlade, da zagotavlja storitve in funkcije, ki koristijo vsakemu državljanu, kot so vzdrževanje oboroženih sil za nacionalno obrambo, vzdrževanje cest , ter delovanje same vlade. Vendar pa z uporabo načela ugodnosti ni mogoče vsakogar prisiliti, da plača za blago ali storitve, ki jih ne prejme. Na primer, nekomu, ki nima avtomobila, ni treba plačati licenčnine.