Nabor zapisov je struktura, ki se uporablja v bazi podatkov, da vsebuje skupino zapisov. Ti zapisi so lahko vsebina posamezne tabele ali rezultat poizvedbe. Brez zmožnosti generiranja in prikaza nabora zapisov bi bila baza podatkov nič drugega kot skladišče, ki vsebuje – vendar ne proizvaja – podatke.
Nabor zapisov je prazna tabela, ki je popolnoma prilagodljiva, z neskončnimi vrsticami in neskončnimi stolpci. Ko končni uporabnik zahteva informacije iz baze podatkov, zbirka podatkov zbere želene informacije in jih vstavi v nabor zapisov. Po tem računalnik razčleni nabor zapisov na vrnjeno število vrednosti, število rezultatov, ki jih ustvari poizvedba. Nato na zaslonu prikaže informacije o naboru zapisov, ki končnemu uporabniku omogočijo dostop do zahtevanih podatkov.
Nabori zapisov vključujejo vse informacije, ki jih računalniška baza podatkov vrača, ne glede na to, kako majhne, velike, prilagojene ali nenatančne. Če končni uporabnik zahteva vse informacije iz baze podatkov zaposlenih, bo ta rezultat prišel v obliki nabora zapisov. Podobno, če končni uporabnik zahteva nekaj omejenega, kot so rojstni datumi vseh zaposlenih z imenom Ted, bodo te informacije prav tako prišle v zapise. V tem smislu nabor zapisov ni nič drugega kot generični izraz, ki se uporablja za sklicevanje na rezultat določenega iskanja.
Ko so ustvarjeni, se nabori zapisov nanašajo samo na en posamezen zapis v bazi podatkov kot »trenutni zapis«. To pomeni, da ko zbere svoje podatke, nabori zapisov navidezno ignorirajo preostanek baze podatkov. Obstajajo sami kot ločene entitete, ki gostijo želene informacije, medtem ko preostali zapisi in datoteke baze podatkov ostanejo nedotaknjeni in nedotaknjeni. Posledično spreminjanje informacij, shranjenih v nizih zapisov, ne bo vplivalo na ustrezne informacije v dejanskih tabelah baze podatkov.