Multimodalna terapija je vrsta psihoterapije, ki zagovarja potrebo po prilagajanju zdravljenja za vsakega posameznika. Jedro te vrste terapije je prepričanje, da ima človek kot biološko bitje različne načine razmišljanja, zaznavanja in občutenja, ki jih je treba upoštevati pri zdravljenju psihičnih ali vedenjskih motenj. Multimodalno terapijo lahko uporabimo tudi pri fizioloških stanjih s kombiniranjem različnih pristopov in metod pri pripravi ustreznega zdravljenja za bolnika.
Za razvoj terapije je zaslužen dr. Arnold Allan Lazarus, južnoafriški psiholog, ki je prispeval k napredku psihologije, zlasti pri vedenjski terapiji. V času razcveta svoje kariere je dr. Lazarus spoznal, da lahko z vključevanjem različnih značilnosti različnih psihoterapevtskih ideologij pomaga pridobiti učinkovitejše zdravljenje za paciente. Ta koncept integracije je bil sprva imenovan kot “širokospektralna vedenjska terapija”, kasneje pa je postal “multimodalna terapija”.
Da bi ustvarili prilagojeno zdravljenje, multimodalna terapija običajno preuči sedem različnih vidikov ali »modalitet« osebe, ki jih predstavlja akronim »BASIC ID«. BASIC pomeni: vedenje, afektivni – ali čustveni – odzivi, občutenje, podobe in kognicija; ID po drugi strani pomeni Interpersonal and Drugs/biology. Na ta način terapija priznava, da določeno psihološko stanje vpliva ne le na človekovo vedenje in čustva, temveč tudi na njegove fiziološke in duševne procese. Na primer, depresivna oseba se bo verjetno izogibala ljudem in postala žalostna, lahko pa doživi tudi kronično utrujenost ali nespečnost ter goji negativne in kritične misli o sebi.
Za določitev bolnikovega psihološkega stanja multimodalna terapija običajno zahteva, da bolniki resnično odgovorijo na vprašalnik, ki zajema dejavnike BASIC ID. Vprašalnik bo običajno v obliki Likertove lestvice, kjer lahko pacienti izbirajo med številkami, običajno od ena do pet, da se strinjajo ali ne strinjajo z vprašanji. Vprašalnik bo razkril tudi, ali prevladuje modalnost nad drugimi. Na primer, če odgovori v vprašalniku razkrijejo, da se bolnik lahko dobro odzove na interakcijo, lahko psiholog bolniku priporoči več medosebnih in družbenih dejavnosti za zdravljenje depresije.
Pri multimodalni terapiji je tudi pacientova osebnost ali temperament pomemben dejavnik pri oblikovanju zdravljenja, za katerega bo bolnik najbolj odprt. Bolniki imajo lahko enak strukturni profil glede na njihovo vprašanje, vendar se bodo njihove osebnosti razlikovale, prav tako pa bo njihova dovzetnost za zdravljenje. Ena od prednosti multimodalne terapije je, da se psihologom in terapevtom ni treba podrejati samo eni psihološki ideologiji, temveč so bolj odprti za uporabo različnih strategij iz različnih ideologij. Ta oblika fleksibilnosti se imenuje “tehnični eklekticizem”.