Nestisnjenih video datotek je ogromno. MPEG, izgovarja se /EM-peg/, je kratica za skupino strokovnjakov za gibljive slike, ki je bila ustanovljena leta 1988 s ciljem ustvariti standard za prenos videa in zvoka. MPEG se najpogosteje uporablja za sklicevanje na skupino standardov ISO/ITU, ki se uporabljajo za stiskanje digitalnih video in zvočnih podatkov, kot so glasba, video in filmi. ISO/ITU se nanaša na dve skupini: Mednarodno organizacijo za standarde in Mednarodno telekomunikacijsko zvezo; sklicevanje na oba pomeni, da je bil standard sorazvit. Trenutno se uporabljajo MPEG-1 za video CD-je, MPEG-2 za DVD-je in digitalno televizijo, MPEG-4 za zvočne in vizualne podatke, MPEG-7 za metapodatke in MPEG-21 za infrastrukturo digitalnih pravic.
MPEG-1 skupaj z MPEG-2 tvori video standard MPEG. MPEG-1 je bil prvi, standard pa je bil dokončan leta 1991. Čeprav je bil najprej optimiziran za manjše ločljivosti in hitrosti sličic – 352 × 240 slikovnih pik pri 30 sličicah/s (fps) ali 352 × 288 slikovnih pik pri 25 sličicah na sekundo – je bil je sposoben ločljivosti do 4095×4095 pri 60 sličicah/s. Optimalna hitrost prenosa je 1.5 Mb/s, po potrebi pa je lahko višja.
Dve manjši ločljivosti, za katere je bil optimiziran MPEG-1, sta standard NTSC oziroma standard PAL/SECAM. NTSC pomeni Nacionalni odbor za televizijski sistem je organ, ki je ustvaril standard oddajanja televizije v večini Amerik in delih Azije. PAL in SECAM sta dva druga televizijska standarda. PAL je kratica za Phase Alternating Line in je televizijski standard, ki je bil prvotno razvit v Nemčiji in se uporablja mednarodno. SECAM je kratica za Sequential Couleur Avec Memoire in je televizijski standard, razvit v Franciji in se uporablja mednarodno. Televizija visoke ločljivosti (HD) je nadomestila vse tri.
Video MPEG, tako v MPEG-1 kot MPEG-2, je sestavljen iz plasti podatkov. Vrstni red je: plast video sekvence, ki ji sledi skupina slik, nato plast slike in končno plast rezine. MPEG-1 in MPEG-2 uporabljata kompresijski algoritem za selektivno kodiranje “najmanjšega nabora” informacij iz izvirnika, pri čemer se odstrani nekaj vgrajene odvečnosti. To se imenuje tehnika kodiranja z “izgubami”, ker ko so podatki dekodirani, niso identični izvirniku: nek datum je bil “izgubljen”. Alternativa je tehnika »brez izgube«, pri kateri so dekodirani podatki identični izvirniku.