Znana tudi kot kompulzivno kopičenje, je motnja kopičenja neobvladljiva želja po zbiranju in shranjevanju vseh vrst predmetov, tudi če jih ni očitno uporabiti. Motnja te vrste se lahko razvije kot posledica neke vrste travmatičnega življenjskega dogodka, ki mutira željo po pridobivanju uporabnih predmetov v obsedenost, ki zaslepi posameznika pred škodo, ki jo povzroči kopičenje. Na srečo je tovrstno motnjo mogoče zdraviti in ljudem, ki trpijo zaradi tega stanja, omogočiti, da ponovno uživajo v življenju.
Pomembno je omeniti, da ljudje, ki shranijo predmete za prihodnjo uporabo, nimajo nujno motnje kopičenja. Običajno se shranjevanje predmetov za določen namen, za katerega se pričakuje, da bo potekalo v razumnem časovnem obdobju, ne šteje za znak kakršnega koli čustvenega ali kompulzivnega vedenja. Na primer, nekdo, ki kupi dodatno posteljnino ali aparate v pripravah na odselitev otroka in ustanovitev lastnega gospodinjstva v naslednjem letu ali dveh, bi veljal za varčevalca, ne pa za kopičarja.
Nasprotno pa je za motnjo kopičenja značilno nenehno prepričanje, da je narobe karkoli zavreči in da je na koncu vse mogoče uporabiti. Včasih se lahko kopičarji osredotočijo na eno določeno vrsto predmeta, kot so škatle. Pogosteje bo zbiralec kupil široko paleto artiklov z utemeljitvijo, da je bila cena ugodna in da bodo predmeti nekoč uporabljeni. Težava je v tem, da ko kopičenje prevzame ves razpoložljivi prostor v domu, je nemogoče najti te predmete, če bi se kdaj pojavila potreba po njih.
Ljudje, ki razvijejo motnjo kopičenja, so v svojem življenju pogosto doživeli nekakšen travmatični dogodek. Pri nekaterih motnjo sproži revščina, bodisi v otroštvu ali v nekem trenutku v odrasli dobi, in temelji na strahu, da bi lahko ponovno obubožali. Drugi razvijejo motnjo kopičenja po ločitvi, smrti ljubljene osebe ali kakšnem drugem dogodku, ki pusti čustveno luknjo v njihovem življenju. Obsesivno zbiranje vseh vrst oprijemljivih dobrin pogosto prinese trenutno udobje, a na koncu začne omejevati družbeno interakcijo, saj se kopičarji vzdržijo, da bi v svoj dom imeli prijatelje in sorodnike, preprosto zato, ker vsak razpoložljivi prostor zasedejo neuporabne stvari.
Za zdravljenje motnje kopičenja je bistvenega pomena terapija, ki pomaga prepoznati glavni vzrok za dejavnost. Šele ko kopičar začne razumeti osnovno motivacijo, je na splošno priporočljivo, da začnete poskušati očistiti dom nereda in smeti. Tudi takrat je proces običajno voden v fazah ali segmentih, kar omogoča kopičarju, da žaluje za izgubo stvari, čeprav ponovno pridobiva občutek nadzora nad svojimi domovi in življenjem. Trajanje zdravljenja je odvisno od resnosti motnje in traja od nekaj mesecev do nekaj let, da se popolnoma premaga prisila k kopičenju.