Motnja izogibanja, bolj znana kot motnja izogibanja osebnosti (APD) ali anksiozna osebnostna motnja, je psihološko stanje, za katerega sta značilna skrajna družbena inhibicija in sramežljivost. Ljudje, ki trpijo za tem stanjem, se običajno počutijo zelo neprijetno v javnih situacijah in se nagibajo k izogibanju socialne interakcije in stikov z drugimi ljudmi. Motnja izogibanja ni ista stvar kot antisocialna osebnostna motnja, pri kateri ljudje spregledajo družbena pravila in norme.
Za identifikacijo motnje izogibanja se lahko uporabijo številni kriteriji. Prva je težnja po izogibanju socialne interakcije, pogosto z zavedanjem, da se nekatere stvari žrtvujejo z izogibanjem stiku z drugimi ljudmi. Bolniki se tudi ponavadi počutijo neustrezni ali ničvredni in se neradi sprijateljijo ali zbližajo z ljudmi, ker se bojijo, da bi doživeli zavrnitev. Socialna inhibicija je značilnost motnje izogibanja, prav tako izjemna občutljivost za misli in dejanja drugih ljudi.
Ko nekdo z motnjo izogibanja komunicira z ljudmi v družbi, se lahko zdi zelo sramežljiv in umaknjen. Pacient pogosto postane obseden z ocenjevanjem lastnega vedenja, do te mere, da bolnik redko govori ali komunicira z drugimi iz strahu, da bi ga ocenili kot nevredno. Bolniki so tudi nagnjeni k pretirani analizi dejanj drugih, pri čemer neškodljive komentarje napihujejo v resne napade na značaj ali ne razlagajo izjave pravilno. Strah pred dojemanjem družbeno nerodnega lahko na žalost povzroči, da se bolnik obnaša družbeno nerodno ali nesposobno.
Posamezniki z motnjo izogibanja običajno začnejo doživljati simptome kot mlajši odrasli. Včasih se stanje pojavi kot odgovor na izoliranost ali odtujitev s strani vrstnikov, v drugih primerih pa nastane spontano. V obeh primerih se lahko pacient identificira kot samotar, ki izraža občutke odtujenosti in nezadovoljstva. Motnja izogibanja pogosto vodi do tega, da ljudje živijo sami in je lahko v kombinaciji s stvarmi, kot so anksiozne motnje ali obsesivno kompulzivna motnja.
Obstajajo številni pristopi k zdravljenju motenj izogibanja, ki jih je mogoče raziskati s psihologom, psihiatrom ali drugim strokovnjakom za duševno zdravje. Obsežne individualne terapevtske seje je mogoče kombinirati s skupinsko terapijo, da bi raziskali osnovni vzrok motnje in načine, na katere bi se lahko obravnavala socialna anksioznost in izogibanje. Nekaterim bolnikom koristi tudi zdravljenje z zdravili v kombinaciji z drugimi oblikami zdravljenja. Včasih bodo bolniki morda morali obiskati več terapevtov, preden najdejo posameznika in pristop zdravljenja, ki deluje.