Definicija monofonije je poje ali predvajane note glasbe, ki nimajo harmonične komponente. Namesto tega so ena sama melodija ali odsek pesmi. Nekateri strokovnjaki menijo, da se lahko monofonijo pojejo tudi melodije v različnih oktavah, z več glasovi, če so note popolnoma enake. To velja za nekatere gregorijanske napeve.
Druga definicija monofonije je, da je del glasbenega dela, kjer je mogoče držati eno samo noto. To lahko igrate ali pojete in več različnih inštrumentov lahko vsebuje isto noto. V tej definiciji mora biti nota, ki jo igra en glasbenik ali več, edini zvok v tistem trenutku v glasbenem delu. Dolgo zadržana nota v operi brez harmonične spremljave je monofonija.
Poleg gregorijanskih napevov, številne oblike napeva kažejo monofonijo. Bizantinski napev in ambrozijanski napev sta enoglasna. Plainchant ali plainsong, kjer glasovi pojejo v sozvočju, se je razvil zgodaj na območjih Italije, Irske, Francije in Španije. Primeri monofonije so bile tudi trubadurske pesmi srednjega veka. Ko se je srednji vek končal in z uvedbo številnih drugih oblik posvetne glasbe, je zanimanje za zagotavljanje harmonije postalo izrazitejše in številne oblike monofonije so zamrle.
Zahodna glasba ni edini primer monofonije. Indijska glasba, imenovana rage, so napevi, ki bi jih lahko uporabljali med Kundalini jogo za vključevanje chija ali telesnih energetskih virov. To je pravzaprav oblika glasbene terapije, ki je že dolgo pred uporabo glasbene terapije v sodobni psihologiji. Tako kot mnogi krščanski napevi tudi rage sklicujejo sveto.
Nekatere oblike monofonije se redno izvajajo po vsem svetu. Ponavadi tako majhne otroke v zborih učijo peti. Pravzaprav, ko starši otroku prvič zapojejo pesem a cappella, morda “The Itsy-Bitsy Spider”, otroka seznanijo z monofonijo. Zbori za zelo majhne otroke se pogosto osredotočajo na to, da vsi otroci pojejo v sozvočju, saj otroke učijo skladno peti. Spremljanje otroških zborov je pogosto ista melodija, ki se igra na klavirju brez harmoničnih elementov; torej je prava monofonija.